Privržence kultnih ameriških progresivnorockovskih revitalistov Spock's Beard je oktobra 2016 kot strela z jasnega presenetila novica, da band zapušča dolgoletni bobnar in občasni pevec Jimmy Keegan. Preostali člani Spock's Beard so tedaj naredili edino logično potezo in k vnovičnemu sodelovanju povabili originalnega bobnarja (in kasneje tudi pevca) Nicka D'Virgilia, ki je z veseljem sprejel vlogo gostujočega glasbenika na novem albumu »Noise Floor«. Nick, ki je po odhodu od Spock's Beard postal član angleških progresivcev Big Big Train, je kot gost sicer sodeloval na 'best of' albumu 'spockobradcev' z naslovom »The First Twenty Years« (2015), kjer je pustil svoj pečat na dvajsetminutnem epu »Falling for Forever« na katerem so sodelovali vsi nekdanji in aktualni Spock's Beard člani razen originalnega basista Johna Ballarda.
Po mojstrovini »The Oblivion Particle« (2015) si je bilo težko predstavljati, da bi 'spockobradci' lahko ustvarili še en album na takšni ravni, a se jim je z »Noise Floor« posrečilo presežeti najbolj divja pričakovanja privržencev in ustvariti še en album, ki sodi med progrockovske vrhunce leta 2018. Že uvodno skladbo »To Breathe Another Day«, ki sicer vleče številne vzporednice z legendarnimi Kansas, predvsem na račun glasovne sorodnosti med Tedom Leonardom in Steveom Walshom, se lahko uvrsti med Spock's Beard zimzelene.
K imenitnosti »Noise Floor« je veliko pripomogla tudi odlična produkcija Richa Mouserja, ki s Spock's Beard sodeluje približno od tedaj, ko je v band prispel Leonard, ki je na »Noise Floor« v najboljši možni vokalni formi, medtem ko je klaviaturski čarodej Ryo Okumoto s svojimi pretežno simfonično usmerjenimi umetninami na klaviaturah eklektičen in igriv kot že dolgo ne. Bandu se je na večini skladb pridružil tudi mini godalno-pihalni orkester, ki je še obogatel simfonične aranžmaje večine del, kar se zelo dobro sliši že na »What Becomes of Me«.
Zmagoslavna simfoničnoprogrockovska formula s številnimi melodičnimi aranžmaji, izbornimi večglasji ter mojstrskimi solažami, ki je odlikovala večino njihovih preteklih albumov, ostaja nespremenjena, tu in tam pa se pojavijo tudi občasna eksperimentalna presenečenja. »Somebody's Home« vsebuje nekatere trše prijeme, predvsem na Morseovi kitari, medtem ko so orkestralni aranžmaji v ozadju v ravno pravem sozvočju, da vse skupaj izpade na moč okusno in epsko. »Have We All Gone Crazy Yet« tudi na račun družbeno zbadljivega besedila sodi med »Noise Floor« vrhunce, medtem ko psihadelično usmerjeni »So This Is Life« z epskim refrenom vsebuje nekatere sorodnosti s Pink Floyd, predvsem kar se tiče vokalne usmeritve in kitarskih harmonij.
»One So Wise« vsebuje dramatično stopnjevanje napete atmosfere, medtem ko »Box of Spiders« s klaviaturskimi multiharmonijami ter kompleksnimi ritmičnimi vložki predstavlja enega izmed bolj inovativnih »Noise Floor« eksperimentov. »Na espskem zaključku 'regularnega' albuma, »Beginnings«, se 'spockobradci pozabavajo s svojo karakteristično uporabo večglasij in ustvarijo še eno imenitno skladbo, ki bo že zelo kmalu spadala med njihove zimzelene. Tudi dodaten disk z bonus skladbami ni 'od muh', saj so vse stvaritve na njem na približno enako kakovostni ravni kot tiste na prvem disku »Noise Floor« zato se jim vsekakor splača prisluhniti.
Verjetno bo le malokoga, ki spremlja sodobno progresivnorockovsko sceno presenetilo dejstvo, da so Spock's Beard z »Noise Floor« ustvarili še eno mojstrovino, ki je obenem celo njihov do zdaj najbolj zanimiv dosežek z Leonardom na glavnem vokalu. »Noise Floor« poleg izvrstne produkcije vsebuje vse skladateljske in zvočne elemente, ki so Spock's Beard prinesle titulo najpomembnejše progrockovske skupine devetdesetih let prejšnjega stoletja, obenem pa tudi s pomočjo bogatega orkestralnega zaledja vsebuje nekatere osvežilne ideje, ki bistveno pripomorejo k temu, da kot eksperimentalni glasbeni kolektiv izpadejo aktualni tudi po več kot dvajsetih letih od njihovega rojstva.
na vrh