Virgin Steele, dolgoživi newyorški t.i. »savage – romantic« power metalci, veljajo za enega glasbenih fenomenov. Od dneva nič gojijo samostojni slog in od dneva nič, navkljub izjemni glasbeni kvaliteti, ki jo prinaša opus te skupine, ostajajo v glasbenem svetu prezrti, spregledani. Pozna jih le peščica pravih glasbenih entuziastov.
Po letu 2000, ko je izšel album »The House of Athreus pt. II« se je časovni interval izdaje albumov skupine pričel naglo podaljševati. Tako je novi album komaj tretji, ki je izšel po letu 2000. Po napovedih vodje skupine, glavnega komponista, vizionarja, producenta, pevca in multi-instrumentalista Davida DeFeisa, naj bi prinašal novi album "Nocturnes of Hellfire & Damnation" obrat skupine k zgodnjim časom delovanja, ko sta izšla tretji in četrti album skupine. To so osemdeseta, DeFeis pa je imel v mislih predvsem albuma »Noble Savage«, za katerega sam pravi, da je najpomembnejši album v karieri skupine ter njegov naslednik »Age Of Consent«.
Ekipa, ki je potrebovala kar pet let od kar je izšel predhodnik »The Black Light Bacchanalia« (2010), da posname in izda novi album, ostaja nespremenjena. Vokal DeFeisa ostaja glavna zaščitna znamka skupine. Na novem albumu je uporabljen in izkoriščen v vseh mogočih varietetah, ki so sploh mogoče, DeFeis pa ga večkrat šteje, kot dodatni instrument. Album je poln takšnih in drugačnih krikov. Od najbolj brutalno zloveščih, do angelsko kristalno in jasno čistih, ki dosegajo ekstremno višino, tisto na mejah človeške zmogljivosti. DeFeis ostaja izjemen pevec, ki se vseskozi razvija in raste v moči vokalne interpretacije. Drugi faktor, ki skrbi za pečat edinstvenosti skupine je zvok in slog kitare Edwarda Pursina. Ta funkcionira v kombinaciji z DeFeisovim vokalom znova popolno ulito. Simbioza med kitarsko frazo, vsemi prehodnimi ornamenti, edinstvenim pristopom soliranja in samim mastnim retro zvočnim iztržkom Gibson SG kitare ter DeFeisovim variabilnim vokalnim pristopom ostaja brezhibna tudi na novem albumu.
Prvi del albuma je tisti, ki smo ga nekako potihoma pričakovali ljubitelji skupine. Je nebrzdan, strasten, visoko bombastičen, grabežljiv v prepoznavni Virgin Steele muzikaličnosti, pravšnje razgiban in kot pravi DeFeis epsko romantično podivjan! Razvija pravi ekspoze Virgin Steele metala! Do vključno skladbe Devilhead. Vse kar moti do sem, je znova tanka produkcija bobnov in skoraj neslišne bas linije, a to je rak rana že prejšnjih treh Virgin Steele izdelkov.
Glede na to, da je odlični in ambiciozno zastavljen predhodnik novega albuma posegel po dimenzijah ekspresije, ki so dvignile izraz skupine na nov še neosvojen nivo, so bila pričakovanja nad novim albumom znova visoka. Pa vendar.
Drugi del albuma razvodeni. Uvodni navdušujoči razvoj dogodkov preseka že skladba Queen of the Dead. Gre za najdaljšo skladbo, ki je hardorckovsko zaznamovana, torej se z njo skupina dejansko vrača tja v čase albuma »Age of Consent«. Komad je odločno predolg, napove pa tudi serijo srednje hitrih do baladno umirjenih skladb v nadaljevanju albuma (vodilni riff šest in pol minutne The Plague And The Fire se npr. preprosto nikamor ne premakne), ki prej dolgočasijo, kot navdušujejo. V njih kraljuje DeFeis z vokalom in vsemi mogočimi variacijami izkoriščanja le tega. Glasbeniku ni kaj očitati, je velik mojster. A to pot ga je preveč. Preprosto preveč povsod. Njegov vokalni ego je preveč potisnjen v ospredje. Po domače in naravnost povedano, gre za preveč zakompliciran drugi del albuma. Brez potrebe. Hardrockovsko konotacijo albuma ojačuje We Dissapear, tu je silno nerodni in mračnjaški Glamour, ki sicer vrne album v metalske sfere, a je poln težje združljivih prehodov med vodilnimi frazami (beri: nekoliko nerodno aranžiran), skladba pa deluje znova, kot poligon za preizkušanje DeFeisovih vokalnih karakteristik. Zadnje tri skladbe Delirium, Hymns to Damnation in Fallen Angels so umirjene do srednje hitre, album pa se ob njih povsem umiri, v ospredje znova stopa DeFeisov vokal in aranžmaji klaviatur. Te tri ne prinašajo prav nič novega in še neslišanega in rojevajo občutek »odvečnosti«. Album je pač odločno predolg, najmanj za pol ure.
"Nocturnes of Hellfire & Damnation" ni slab album, ni pa to tisti Virgin Steele album, ki bi moral naslediti odlični predhodnik »The Black Light Bacchanalia«. Sploh po petih letih »mečkanja«. Dovolj bi bilo za DeFeisa in kompanijo, da bi se stvari lotili enostavneje. Hard rock jim je šel vselej slabo od rok, baladnih delov in srednje hitrih skladb pa je to pot preveč na albumu in prava srž Virgin Steele metala se v dolgi minutaži albuma porazgubi.
na vrh