Glasbena orientacija novega albuma ne ponuja posebnih odklonov od prvenca. Nasploh, ko se spopademo s prvima dvema skladbama novega albuma Wake Up in Lifted .Sta pobesnela skrajno hrupna dokumenta, ki spravita v 110% galop novi album. Skupina ostaja zvesta svojemu razumevanju mešanice death grind thrash corea, kjer je še vedno poleg odlične razbeljeno žive produkcije masivnega riffovskega razmaza obeh kitar, eden najbolj zanimivih karakterističnih tipov ropotarnice imenovane Suicide Silence, vokal Mitcha Lukerja. Preklapljanje med cookie monster (death growli) "kruljažo" in togotnim coreovskim vriščem, še vedno fenomenalno sobiva v sosledju verzov. Luker je v vokalu prepričljivo nebrzdan, agresiven in brutalen. V produkciji je vredno izpostaviti kovinski zvok snare bobna, ki spominja na klasični zvok, kakršnega je nekoč predstavila Metallica. Superiorno gode v celokupni zvočni sliki, oblikovanja novega Suicide Silence zvoka v studiu.
Suicide Silence je zasedba, ki je preživela v preteklih dveh letih veliko časa na koncertnih odrih. V tem času si je nabrala veliko izkušenj, je nekoliko odrasla in zrelejša. Polovico vseh skladb so fantje sestavili in spisali na turnejah, nekatere med njimi, kot npr. Wake Up, pa že lep čas izvajali tudi v živo, veliko prej, preden je album izšel.
Potem, ko se odvrtita prvi dve skladbi se soočimo z nekaj več melodičnimi elementi, ki jih vgrajujeta obe kitari ob neusmiljenih riffih, v podobo novih skladb. A vse je umerjeno z poltonsko ukrivljenostjo riffov, ki ga na točkah razpihuje tehnično visoko vodena bobnarska utrdba, ki najde ogromno prostora, da se razmahne in pokaže vse svoje znanje in mojstrstvo. Suicide Silence torej bljujejo na polno in ni ga občutka, da se lahko ustavijo. Skladbe Something Invisible, pa naslovna skladba, kot tudu Suffer ne skrivajo spogledovanja s smernicami grinda. Na teh točkah boste lahko uživali v smelem medsebojnem sporazumevanju med raziskovalnimi bobni z nekaterimi izjemno zanimivimi kulisami prehodnih delov ter spremembami tempa in togo usmerjenimi, a strupenimi udarci poltonskega riffovskega mesarjenja, ki sili ušesa h krvavenju, v katerega se okusno prilega kombinirano vreščanje z growlanjem.
Večji eksperiment, ki si ga skupina privošči, je ...And Then She Bleed, ki umiri album in tako na tej točki dinamika upade. Preskok je tako velik v primerjavi s prvimi šestimi razbijači, da dejansko deluje moteče in tisti okus brezkompromisnega mesarjenja, ki ga ponudi skupina poslušalcu, zvodeni. Torej to ni bila nadvse pametna poteza skupine. Po manj zanimivi Wasted, se Suicide Silence z Your Creations vrnejo z atributi, ki jih zahtevamo pri njih, v jeziku, ki ga razume in mu sledi prva polovica tega albuma. Zanimivo pa je, da zadnji dve skladbi ne stremita za pogubno podobo otvoritve albuma, kar bi sicer pričakovali, zato zaključek albuma ne postreže s posebno intenziteto.
"No Time To Bleed" ponuja ustvarjalno točko, ko je skupina spravila od sebe razvojno zrelejši naslednik prvenca. Zlasti se lahko pohvali z večjo razgibanostjo kompozicij od predhodnika, ki nakazuje,da si je skupina zaželela več glasbenega eksperimentiranja. To pomeni, da album nemara vsem, ki zahtevate brezkompromisno manifestacijo hrupa in agresije v poslušanju na "prvo žogo", ne bo po godu. Kot tak, pa ponuja novi album manj tehtnih argumentov s katerimi je okarakteriziran prvenec, kot le racionalna hoja po stopinjah Despiced Icon, All Shall Parish ali Carnifex. Zategadelj ponudi novi album tudi več sebi lastne prepoznavnosti, kar je pravilno usmerjen razvojni korak naprej.
Občutek je torej, da ta album ni tako napadalen, poguben in brezkompromisno usekan, kot prvenec. Po drugi plati pa ravno kanček večja dodelanost kompozicij, zlasti v smislu dodajanja nekaj več kitarskih melodij v enoglasjih, ponuja tudi drugačen album, ki ga bodo veseli še vedno vsi ljubitelji te skupine, kot tudi ljubitrelji fuzije opisanih ekstremnih vej metala.
na vrh