Ta privlak mešanja digitalnega in analognega je očitno še povečal svojo magnetno silo. Tudi Slovenija čuti ta privlak. Staro in novo, prejšnje stoletje in novo tisočletje, sintiči in dobri stari bobni (in ne sempli)… EWOK so se nalezli te intrigantne nove fuzije elektronike in rocka, ki so jo morda s Kid A izpopolnili prav Radioheadi. Ne trdim, da je končni produkt teh dveh bendov kakorkoli podoben, a soroden pristop ostaja. Še en nedavni trend na slovenskem prostoru je vedno več nastankov nekakšnih superskupin – letos smo videli naprimer prvenec superskupine Werefox, ki je nastala iz članov zasedb Psycho-Path, Lollobrigida, Sphericube, Bekko in Manul. Zagotovo so tudi EWOK čisto svojevrstna superskupina. Tvorijo jo povsem znana imena slovenske alternativne scene – pevec Milan Jerkič (ex Intimn Frizurn), klaviaturist (ter DJ) Miha Šajina (Moveknowledgement) in bobnar Luka Kuhar (Na lepem prijazni). Iz teh glasbenikom (z omenjeno stilistično vizijo) se je torej rodil EWOK, singla »Mr. Pacman« in »Street Lights« ter posledično prvenec No Time.
Da ne bo pomote – fuzija elektronske glasbe in rocka je že sama po sebi zelo ohlapna oznaka. Ko jo uvrstimo v kontekst plate No Time pa sploh izpade čisto preširoka. Lahko sicer rečem, da celotno plato prevevajo hitri techno ritmi, synth zvoki, ki se recimo lahko poistovetijo s tem elektronskim žanrom, noro spevne vokalne harmonije, že skorajda eksperimentalni 8-bitni vzorci… Pa bom spet preohlapen, čeprav vse to drži. EWOK namreč vse te že znane reči (s ščepcem hip-hopa in rockovskega oz. celo punk pristopa) zavijejo v tak nor paket, kjer rock estetika sreča moderno elektro sceno.
Vseeno je treba poudariti, da je No Time v prvi vrsti taka plesna plata. Glasbi na njej se stežka ne prepusti, težko se je loti z racionalnim, totalno poglobljenim poslušanjem. Morda je prav zato težko govoriti o neki hudi bendovi filozofiji. Komadi namreč zlahka služijo nemotenemu »backgroundu«, kar je včasih negativno, a v tem primeru nikakor ne – glasba EWOK je še vedno tako inteligentna, tako preučeno in premišljeno narejena, da veš, da so vse stvari postavljene na svojih mestih z zelo načrtnim razlogom. To se recimo zelo pozna na stopnjevanjih, ki niso te sorte, kot jih slišimo v diskačih, ampak tisti pravi (post-/alter/karkoli-že) rockerski – kot recimo v komadu »Are You Ready«. Morda je najbolj zanimivo to, da me kak del spomni celo na prog rock ali jazz fusion, sploh sredinski klaviaturski del na komadu »Crunch«. Morda vpliv glasbe Na lepem prijaznih iz zlate prog rock / jazz-rock ere 70. let prejšnjega stoletja?
Sama besedila so v bistvu dokaj »žurerska«, ampak z ogromno urbanega pridiha, kar v bistvu omogoča poistovetenje ciljne publike, naše generacije, z njimi, z bendom. To je vseeno glasba gibanja, glasba energije (in energije je na albumu No Time za cele nuklearke), tudi glasba prvinske emocije. Ne trudi se biti inteligentna tam, kjer se ne spodobi biti inteligenten. »Manj je več« deluje tudi na tem področju, sploh ko pride do instinkta, nagona in prvinskosti.
EWOK je zato skupina, ki je ne gre zamuditi v živo. Če energija seva že z albuma, tu pač ni dileme, da je tako izkušeni glasbeniki ne bi pretvorili na oder in plesišče pred seboj. Kajti prostor pred odrom bo prav zaradi te neverjetne plesnosti in spevnosti plate postal točno to. No Time se bo zato poslušalo povsod. In ta povsod velja tako za prostor kot čas – tega si boste za No Time zagotovo vzeli.
na vrh