Clapton, Eric: No Reason To Cry

Eric Clapton je bil glasbeno v sedemdesetih letih zelo dejaven, mogoče celo preveč za osebo močno preobremenjeno s krizo identitete. Kljub konstantnemu samodestruktivnemu kopičenju problemov in drugih sorodnih kompiciranih situacij, nastalih s prekomernim uživanjem opiatov vseh vrst in kalibrov, je kitaristova kariera, z izjemo dveh bolj kot ne (pod)povprečnih albumov, uspela obdržati stik z nivojem kvalitete izražanja iz zdaj že pozabljenih dni, ko se je Claptona med drugimi prijel tudi nadimek bog. Njegova kariera se je torej v nasprotju z načrtovano, prej instinktivno razvijala v različne smeri, kjer smo med drugimi Erica zasačili tudi pri navduševanju nad za marsikaterega od njegovih zvestih častilcev nesprejemljivimi reggae vplivi. Clapton se tokrat prvič ograjuje od mamljivih jamajških arom in okusov, vendar ne tudi priredb ostalih žanrsko "antibluesovskih" motivov, katerim pa, pod budno taktirko Roba Frabonija, strogo gospodari prav izvenserijska izvedba blues bisera.

No Reason To Cry v glasbenem in liričnem smislu pride še najbljižje nekakšnemu čudnemu križancu med sproščenostjo 461 Ocean Boulevard in igrivo naravo "Laylinih ljubezenskih izpovedi". Eric nas uvodoma razveseli z melodično lepo oblikovano Beautiful Things, mehkobno zasanjanim jadranjem skozi prepoznavno slide igro, ki že po tradiciji inštrumentalni celoti podarja posebno zapeljivo noto. Sign Language je zanimiv, a na žalost tudi hitro pozabljiv duet z velikim Bobom Dylanom, kjer najdemo še zadnje ostanke nadležno monotone melanholije, značilne predvsem za izražanje predhodne There's One In Every Crowd. Bolj umirjena, ter najpomembneje evidentno samozavestnejša je fantastična All Our Past Times, ki tenkočutnost svoje nepredvivljive narave zrcalno slika v izvenserijski Double trouble Otisa Rusha, definitivno najimpresivnejšem trenutku albuma. Prijetno vzdušje kvarita country obarvani Hello Old Friends in Carnival, s katerima Eric tokrat ne prepriča. Enostavni Innocent Times in Hungry sta sveži predstavnici Ericovega koketiranja z zapeljivimi ženskimi glasovi, za katere tokrat ponovno skrbi prepričljiva Yvonne Elliman. Barva Yvonninega glasu se z minimalističnimi kitarskimi zvoki neverjetno dobro zliva v občutljivi Black Summer Rain, ki v duetu s "pijanskim bluesom" Last Night, občasno pričara magične trenutke.

No Reason To Cry je v celoti gledano kompaktna zadeva, ki pa, po vzoru predhodnika, še vedno trpi za kroničnim pomankanjem inovativnosti in svežine. Kakih posebne omembe vrednih presežkov tule zato ni ravno v izobilju. Tako No Reason To Cry predstavlja, če že ne kakega spektakularnega povratka v formo, saj dokumentiranje postopnega okrevanja velikega glasbenika, ki pa vseeno ostaja nujno čtivo za slehernega Claptonista.