Le kaj bi človek brez glasbe »na poskok«? Glasbe »na odklop«. Ko pride petek in iščeš zaslužen vrček ali njegov mnogokratnik. Ni lepšega! The Pouges, The Dubliners, Flogging Molly,… po slovensko, da smo eksplicitni – po štajersko. Če se znajde na TV ekranu istočasno še tvoje najljubše nogometno moštvo in pehar pokovke, postane tovrsten ambient pravzaprav pravi približek Elizejskim poljanam. Prihaja torej »Vesela stara podlasica«, a ne tista z naslovnice albuma »Weasels Ripped My Flesh« avant-vizije genialnega Franka Zappe.
Happy Ol' McWeasel so potentni mladi škorci, ki jih razganja od prebitka testosterona v krvi, zato vihtijo svoje kitare na precej bolj navitem zvoku, kot v prvem odstavku našteti dovtipi. Čuti se, da vpliv punka ne sega globoko v preteklost, pač pa se prijateljsko spogleduje z vibracijo devetdesetih skate punka Millencolin pa nadalje z bendi tipa NOFX, Rancid, Pennywise (takoj že v otvoritveni naslovni skladbi albuma). Ta pozitiva se občasno ujema z energetsko navihanostjo Elvis Jackson, zato ne bi bilo neumno razmišljati o skupnih turnejah z njimi. Vse to še vedno zelo lepo skladno sliši z integracijo irsko-keltskih folk elementov. Trivialna predvidljivost, ki pa jo kompenzira skupina z popadljivo energetsko ekspanzivnostjo preko 36:00 minut albuma. V avtorskem oziru je trenutek najbolj posrečenega ravnovesja med irskim melosem in punk komponento skladba Murphy's Law. Skupina trivialno riffovsko zasnovanost mojstrsko razbija z aranžmaji harmonij dodanih melodičnih okraskov kombiniranja banja, viole in harmonike. Fantom je tudi jasno stopnjevanje vzdušja. V Better Times v kitici to načne spremljava banja ob vokalu, sledi riffovski plaz v refrenskem napevu, kjer dosega vzdušje svoj »crescendo«. Tak princip aranžiranja je skupini torej povsem jasen, kar potrjuje, da so v ekipi izkušeni pobje.
Happy Ol' McWeasel so na prvencu ponudili odlično produkcijo. »No Offence…« je živo potenten album, ki kljub izdatno poudarjeni voluminozni riffovski zavesi, ne trpi niti za kančkom izumetničene studijske sterilnosti, pač pa grabi na polno v svojem razuzdanem jurišu. Zahvaljujoč integraciji godal, harmonike, akustične kitare in banja, lahko rečemo da zadržuje album predznak zvočne »organskosti«, kar je bistvenega pomena, da se esenca albuma v vsej pristnosti dotakne konzumenta.
Happy Ol' McWeasel so odlični glasbeniki in izjemno uigrana ekipa, ki diha enovito, kot pravi perpetuum mobile. Res, da so skladbe uokvirjene v šabloni, da v zapeljivi melodiji naloženi na adrenalinsko besnilo »polka« ritmike, zlezejo takoj po kožo, kar je tudi osnovni namen skupine, pa so skladbe imenitno in pretanjeno aranžirane. To zahteva seveda integracija folk elementov, za katero skrbijo viola, harmonika, banjo. Fantom v tej večplastnosti uspeva skvasiti skupaj jurišnice s katerimi se hipoma istoveti masa, ki pa obenem potrjujejo da je ekipa silno zavzeta v piljenju aranžmajev in ne želi položiti na avdio nosilec zgolj izpovednega polovičarstva. Skladbi No Offence… in Hairy Grizzly sta v tem oziru idealen kandidat za izdajo, kot samostojni single.
Ne glede na to, da je skupina od 10. skladb priredila kar 4. takšne, ki izvirajo iz mornarskega izročila potepinstva slanih irskih volkov polpretekle zgodovine (skladbe Irish Rover med njimi, so se nekoč lotevali tudi Pouges in The Dubliners), krasi preostali šestorček avtorskih skladb albuma izredna izpovedna kvaliteta, otipljive vsebine in izraznega karakterja, kar potrjuje prej omenjeni talent in visoko angažiranost skupine, da ponudi publiki najboljše kar v danem trenutku na svoji evolucijski poti zna in zmore. Najlepša primera te zavzetosti piljenja skladb v melodično dovršeni formi na albumu poosebljata skladbi Still In The League ter Sail Away, kjer stopa v ospredje odlična kombinacija polnega akustičnega aranžiranja prežeta z melanholijo vokalne ekspresije
Pomudimo se še pri vokalu. Ta ne seva tako zgoščene vsebnosti alkoholnih hlapov, kot so tisti najbolj reprezentativni tega žanra, na čelu s Shane MacGowanom. Kaj takega je skoraj nemogoče pričakovati od Happy Ol' McWeasel, pa vendar zadrži blaga grlenost in poizkusi pačenja falseta skozi nosljanje zahtevano privlačnost in kompatibilnost v sleherni skladbi albuma »No Offrence…. Skupina je skrbno aranžirala tudi harmonije spremljevalnih vokalov, ki izžarevajo pristnost vpitja tolp iz ulica, ali gostilniškega navijaštva.
»No Offence…« je odličen hibridni prvenec irsko-keltskih punk rock norcev Happy Ol' McWeasel, ki ponuja sočno pest izpiljeno aranžersko dodelanih 10. skladb, polnih adrenalinskega razcveta, nalezljive kombinacije punkovske neotesanosti in svečanega zanosa irske folk melodije, v zapeljivi pletež, ki se usidra pod kožo v poslušanju na prvo žogo. Skupina je dosegla svoj osnovni cilj. Z »No Offence…« si odpira na stežaj vrata vseh prizorišč, kjer se pivo rado v galonih pretaka. Od pravih irskih pubov, do klubskih prostorov, pa vse do večjih dvoran. Temperamentu jedrnato poskočne pozitive, kot jo izžareva »No Offence…« bodo le redki obrnili hrbet. Zagrenjeni v srcih pa nas to pot, tako ali tako, ne zanimajo, mar ne?
na vrh