Vračajo se Stryper. Z osmim albumom. Taisti Stryper , ki veljajo za eno osrednjih figur gibanja imenovanega krščanski rock. Ta je doživljal razcvet v zlati dobi melodičnega rocka, se pravi v času osemdesetih let. To je pred »grunge« bumom.
Stryper delujejo še danes v originalni postavi. Kvartet je v letošnjem letu že izdal en album. Gre za izdajo »Second Coming«, na kateri se nahajajo na novo odigrane klasike skupine. Ta »uvertura« vstopa v sam proces snemanja novega materiala se je izkazala za Stryper za nadvse ugodno solucijo. A pojdimo po vrsti.
Brez dlake na jeziku lahko za novi album trdimo da je povratek h koreninam. S poglavitno razliko da je zadržal povampirjeno metalsko produkcijo albuma »Second Coming«. In nemara še pomembnejše. Na njem ni kančka sladila. To pomeni, da je večina komadov izpeljana iz molov – vodilne melodije bazirajo na molu in zato album deluje nasršeno in posebej mračno, kot noben Stryper do tega dne. Kaj to pomeni in kaj to prinaša za Stryper v novi dobi? Velik adut, ki odpira skupini vrata na stežaj za izkoriščanje prvovrstne priložnosti, da lahko nove skladbe brezskrbno in suvereno odzvanjajo v družbi z njihovimi znamenitimi klasikami na slehernem odrskem koncertnem repertoarju novega milenija. V tem oziru lahko rečemo samo nekaj! Fantje kapo dol pred tem odličnim izdelkom. Dolgo ste ga packali skupaj, po nikakor ne slabem, a kanček presenetljivem predhodniku »Muder By Pride« (2009). Stryper so pogledali preko albuma »Murder By Pride« sprva nazaj na album »Reborn« (2005), tu pa se niso ustavili. Z razgledi navdihovanja so se Vrnili namreč v svoje zgodnje ustvarjalno obdobje. Očitno je bila poteza izdaje albuma »Second Coming« več kot dobrodošla. Pomagala je skupni, da podoživi še enkrat svoja najbolj plodna leta ustvarjanja, pa tudi uspehov in da jih prelije skozi časovni stroj v nove kitarske fraze. Za novi album torej. Ta je od prvega do zadnjega tona nabrušeno produkcijsko navit.Da. Kot se je že »zareklo« v začetku tega spisa. lMirno lahko namreč trdimo, da je »No More Hell To Pay« najtrše in najbolj mračno zveneči album celotne Stryper kariere.
Očitno mora bit nekaj zelo pozitivnega v tem, da so Stryper krščanski rock band. Že glede zavoljo dejstva, da je kvartet uspel vsa ta leta vzdržati v originalni postavi. Med seboj morajo fante vezati povsem čiste prijateljske relacije. V primeru Stryper, bi človek nemara začel zares verjeti, da prinaša človeštvu spoštovanje 10. božjih zapovedi dobro. Celo po dveh tisočletjih popolnih zablod Očitno so med fanti v kvartetu vse stvari popolnoma zglajene. Ekipa Stryper diha za isto stvar, glave so naravnane na isto frekvenco, skrivalnic ni. Band je ogret na pravo delavno temperaturo, kjer je realizacija vseh idej, ki se krešejo, več kot suverena. Tako nastaja prostor za kopičenje velike kreativne energije, ki se kapitalizira v vrhunskih skladbah novega albuma in ki zategadelj težko razočara.
Od masivno zvenečega dialoga obeh kitar v frazah, do okusnega prepleta sočnih solaž, pa vse do briljantnega pakiranja okrasnih ornamentov odpeljanih v zapeljivih tercetih. Temu kraljuje izjemna vokalna predstava Michaela Sweeta, ki ne kaže nikakršne skrhanosti, ali rje, ki bi se vokalista z leti slučajno oprijela. Vokal je z leti za odtenek pridobil na »žmohtu« in zlasti v srednjih do visokih legah razvija Sweet še vedno izjemno vokalno moč, s katero dominira izbrani melodiji. V prenos moči iz srednjih v višje do najvišje lege je Sweet ohranil vso suverenost (Sympathy). Vrhunska pevčeva predstava torej. Ob tem ne izostane preko albuma nekaj v nebo parajočih »sreamov« (izhodni del skladbe Marchiing Into Battle) in ko Stryper k vsemu temu pobarvajo Sweetov vodilni vokal še z spremljevalnimi vokali (harmoniziranje napevov), se pričnejo skladbe šibiti od vse ujete bombastike.
Predvsem pa izstopa na albumu izrazito pulziranje ritem sekcije. Bobni nosijo silovit odjek, podprti so s sunki bas linije, ki suva z debelo nogo preko albuma. Skratka ta kontrast med žgoče metaliziranimi riffi, sesipajočim utripanjem ritem sekcije in eksplozivnim vokalom Michaela Sweeta, deluje na novem albumu vrhunsko in človek si samo želi, da bi več skupin v melodičnem rocku danes izkoriščalo tovrstne rešitve v iskanju optimalne produkcije zvočne slike albumov.
»No More Hell To Pay« ne nosi niti ene same samcate balade. Težko je izbirati vrhunce albuma. Komadi dihajo. So izjemno razgibani v vodilnih frazah, nosijo izjemno popadljivo stopnjevan prenos vzdušja iz kitice skozi predrefren do refrena, v katerem doživlja vsaka skladba atmosferični krešendo.. Albumu je nabit s pomp estetiko. Michael Sweet in komapnija natanko vedo kako je treba temu streči.. Tu ni trenutka, kjer bi šlo kaj po zlu v aranžersko komponističnem oziru in v smislu izbiranja rešitev v produkcij zvoka. Od začetne, z lomastečim riffom obtežene, srednje hitre uvodne Revelation, do hudičevo dobro posrečene predelave Doobie Brothers izvirnika v skladbi Jesus Is Just Allright, ki deluje, kot bi avtorski komad skupne, do fantastične zaključne super stampedo jurišnice Renewed. Album, ki ob vseh učinkovito zaobjetih karakteristikah razvijanja visoko vibrantne voltaže, postavlja kocine na koži hipoma v položaj erekcije in ježenja. Ta visoko atmosferični domet učinkujočih razpoloženjskih stanj preko albuma niti za hip ne popušča. Ob tem pa posebej godi značaj razvoja dogodkov na albumu na način, ki je bil pri Stryper doslej prej izjema, kot pravilo. Razvija se silno mračno! Bolj mračno od slehernega pričakovanja. In to je dobro, saj gre za veliko pozitivno presenečenje!
Solaže tega izdelka pa so seveda še ena posebej dražljiva vrsta superiorrno urezljanega elementa, ki gradi kompozicije. Odigrane so z izjemnim občutkom pravilnega razmeščanja not. Srednje pasaže (t.i. »srednjih osmičk«, beri: »mid-eights«) atmosferično poglabljajo vzdušja v skladbah, kar pomeni, da vršijo pravo funkcijo, kadar seveda govorimo o načinu vključevanja solaž v žanrskem principu melodičnega rocka.
S tako nabrušenim in komponistično dovršenim albumom lahko Stryper le ponosno zavladajo koncertnim odrom v prihodnjem letu. Upajmo, da jih turneja zanese tudi v Evropo. Kot povedano. Nove skladbe funkcionirajo tako dobro in tako blizu najboljšim časom skupne, da bo pravi užitek izkusiti koncertno mešanico starih in novih skladb Stryper koncerta. V tem oziru je priporočljivo tudi snemanje nastopov za potencialno izdajo koncertnega albuma. Band je očitno zajahal nov orjaški val kreativnosti, s katerim lahko premika gore, zato velja kovati železo dokler je vroče.
»No More Hell To Pay« je torej tretji studijski album po ponovni združitvi skupine. Pravijo, da gre v tretje rado. In Stryper je to v polnem odmerku tudi uspelo. »No More Hell To Pay« sodi zagotovo v špico izdanih studijskih briljantov na polju melodičnega rock za letošnje leto. Pošast je torej potrgala okove in je žejna krvi, kot da bi se znova rodila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ljubitelji tradicionalnega izročila skupine bodo navdušeni nad tem kar jim z novim albumom dostavljajo Stryper.
na vrh