The Sitcky Licks so koroško štajerski rock 'n' rtoll revitalisti z dozo punk konotacije. Vendar je vse skupaj bliže Little Richardu in/ali Chucku Berryju, kot The Clash, če bizarno napihnem stvar, da se laže orientirate. Za vse tiste, ki radi prisluhnete veteranom The Sausages ali novejšim potentnim žrebcem tipa Deck Janiels nedvomno dobrodošla popestritev.
The Sticky Licks ne odkrivajo tople vode. Gre za slečen pristen garažno živ rock 'n' roll drvež, ki zveni nalezljivo in simpatično dovolj ter nosi tisto noto všečne pristnosti, če ji že avtentičnosti in note prepoznavnosti v štartni točki pač primanjkuje.
Skupina kaže znake začetniške naivnosti v točkah, saj so le te predvidljive in dribljajo po vzoru že mnogokrat slišanih motivov rock univerzuma. Denimo skladba »Imel te bom rad« diši celo retro Yu-rock nostalgično v slogu kakšnih Idolov ipd… Punk konotacije vnese največ vokal v glasbo The Sticky Licks. Ta poseduje nižje intonirani tulež, ki bi bil idealen v post punk skupinah poznih osemdesetih. V repeticijah postaja ta tulež lahko nadležen (izhod v Imel te bom rad). Ni pa odpet z enakomerno močjo interpretacije verzov, kar pomeni da niha. Občasno ga »zmanjkuje«, zato se v sledovih prikrade »disonanca« vokalne izvedbe, ki pa v grobem ne kvari zgodbe, saj gre pri zgodbi o The Sticky Licks v prvi vrsti za ekspoze garažne rock n' roll orgije. To je bend, ki ne igra na karto lepotnih vsadkov.
Zasedba obljublja studijski prvenec. EP prinaša skupek štirih skladb, na podlagi katerih ni težko zgraditi vtisa, kaj lahko pričakujemo od studijskega prvenca. Glasbene revolucije zagotovo ne, lahko pa zgleden, prvinsko slečen in popadljiv rock album. Upajmo, da skupina uspe iztržiti v izraznem smislu več samoniklosti, kot tudi navije gumbe v studiu na maksimum ter sproži na snemalne trakove več hrupa in adrenalinske naglice. Počakajmo kaj bo prinesel čas.
na vrh