In kje se v tej zgodbi končno najde vloga, kjer vskoči na prizorišče album "No Line On The Horizon"? Gre za trenutek, ko se je skupina znašla v sproščenem stanju, brez pritiskov zunanjosti, brez potrebe po previdni reakciji stvaritve dveh albumov s precej enakim končnim učinkom, kar velja za sosledje "How To Dismantle An Atomic Bomb" in "All That You Can Leave Behind", pač pa lahko rečemo, da so U2 zadihali in znova zajeli nekaj nove sape, ki dopušča več zvočnega in slogovnega manevriranja.
Pred nami je lahko rečem eden najbolj subtilnih momentov v post milenijski zgodovini U2, ne najbolj subtilen, a celostno gledano, odnese največ tega občutka med "post leto 2000" U2 albumi ravno "No Line On The Horizon". V veliki meri zaradi superiorne Eno/Lanois produkcije. A pojdimo po vrsti.
Album ne ponuja poslušalcu takojšnjega iskanja potencialnih hitov, ki jih U2 vselej nanizajo, kadar gre za novo izdajo albuma, pač pa ga preseneti z dejstvom, da pravzaprav tudi po nekajkratnih poslušanjih ni točke, ki bi se posebej zasidrala v spominu. Gre za album, ki raste k ušesom nekoliko dlje, kot povprečni U2 album (govorimo za U2 v novem tisočletju).
Konfuzni spotikavo plesni Get You Boots, s precej živčno Bonovo figuro na vokalu in nadležno vsiljivim nastopaštvom, je pravzaprav eden večjih odklonov plošče, kjer najbolj zadiši po sladkem popu in kjer na albumu zaorje globljo ledino zanj že skladba prej z naslovom I'll Go Crazy If I Don't Go Crazy Tonight (oh vraga, si lahko sploh še kdo izmišljuje bolj dolge in butaste naslove?), le da v slednjem vsa stvar deluje mnogo bolj povezano, z efektivno magnifikacijo U2 minimalizma, kar se imajo fantje zahvaliti velikim producentskim imenom, ki so rokovala z gumbi v studiu.
Prvi del plošče je precej močnejši od nadaljevanja po Get Your Boots. Svojstven je razvoj dogodkov na albumu od samega začetka s subtilno naslovno skladbo in prvim uspešnim dinamičnim preskokom vzdušja v nadaljevanju za hit "pripravljeno" kitarsko orientirano Magnificent, ki v vsakem oziru opravičuje svoj namen, sicer brez učinka kakšne Beautiful Day. Za njo sledi vrhunec albuma v Moment Of Surrender, sicer najdaljši skladbi albuma, a ne zato. Preprosto je tu skupini uspelo skreirati kombinacijo vodilnih motivov, ki so položeni skupaj tako, da zgradba atmosferično raste iz sekunde v sekundo, kjer doseže vrhunec v refrenu. Dinamično valovanje v njej je izredno.
Več dolgočasja vnaša nadaljevanje s precej vodeno Stand Up Comedy. Že FEZ-Being Born, po subtilni moči izražanja skupine, uspešno vrača na album energijo naslovne skladbe, s to razliko, da je ne more zamenjati na poziciji otvoritve ploščka. Skupina skuša spodbosti zasanjajo energijo na tem delu albuma z glasnejšo in živahnejšo Breathe, ki v predrefrenu zadiši celo "Rattle And Hum-eovsko", medtem ko White As Snow v napevu refrena oriše nekaj Bonove Yahweh pridigarske energije. Zaključek albuma prinaša odlično atmosferično prekretnico z živahne Breathe na Cedars Of Lebanon, kjer kraljuje Bono z napol "a capella" šepetom v verzih in tako zgradi še enega subtilnejših momentov albuma, ki uspešno opominjajo, da so U2 bili vedno uspešni, če so ponujali manj. Naveza Breathe in Cedars Of Lebanon prinaša izrazno silno močan trenutek albuma, kar ime kova U2 nedvomno močno potrebuje.
Manj je več, tudi to pot za skupino dobro deluje. Eden najlepših primerov gradnje skladbe na vsega nekaj tonih je Unknown Cellar, ki ga naredi povsem kredibilnega močnejši refrenski napev. "No Line On The Horizon" je torej nekoliko bolj miren album, brez nujno vsiljivega razgrajaštva in neposrednega iskanja hitov. V izpovednem smislu U2 niso nikdar sloveli po posebni izrazno umetniški globini lastnega artizma, zato je toliko bolj pomemben element produkcija albuma, ki mojstrsko magnifikantno optimizira zvočni minimalizem, na katerem do konca zgradi U2 figuro unikaten pečat Bona Voxa.
Torej U2 so izdali še en album, ki se ne more pohvaliti z razvojno artistično evolucijo navzgor, pač pa uživa spokoj, neobremenjenost in zrelaksiranost. Več je subtilnih trenutkov, če primerjamo med seboj U2 albume, ki so izšli po letu 2000. Je drugačen album od prejšnjih dveh, a konec koncev, spet ne preveč drugačen..A ne razumite napak. Posebna ustvarjalna žilica je U2 očitno zapustila. Težko je pač najti rdečo nit med skladbami, kakršna je povezovala albume v najboljših U2 časih, ko je skupina z vsakim albumom opravičila svoj edinstveni glas otroka irske revolucije! U2 je to pot rešila zlasti odlična producentska naveza Brian Eno in Daniel Lanois, ki sta iz "od slave opitega in ležernega" kvarteta izvlekla njegov maksimum!
na vrh