Transformacija kultnega pevca/bobnarja Phila Collinsa iz nadarjenega progresivnorockovskega glasbenika v svetovni poprockovski fenomen je bilo eno večjih glasbenih presenečenj osemdesetih. Philov nenadejani komercialni uspeh je celo zasenčil uspeh njegove 'matične' skupine Genesis, ki so v tem obdobju prav tako mutirali v valilnico radijskih hitov, čeprav za tovrstno transformacijo še zdaleč ni bil zaslužen samo Collins, ki po prvih dveh solo albumih ni več skrival svoje ljubezni do soula in r'n'b-ja, kar se je poznalo tudi pri samem pevskem pristopu, ki je postal precej bolj raznovrsten v primerjavi z njegovimi vokalnimi začetki, ko je bil še pod zaznavnim vplivom (nekdanjega) Genesis soborca Petra Gabriela, še enega glasbenika, ki je v osemdesetih užival izjemen komercialen razcvet. Kulminacija Philove metamorfoze v vladarja glasbenih hitov se je najbolje izrazila v hit singlu, ljubezenski power baladi »Against All Odds (Take a Look at Me Now)« s katero je leta 1985 prejel prestižno glasbeno nagrado Grammy.
»No Jacket Required« je bil Collinsov tretji samostojni album in obenem komercialno najuspešnejši, saj mu je navrgel kar pet hitov od desetih skladb, ki so se nahajale na albumu ter se uvrstil na vrh prodajno najuspešnejših albumov leta 1985, potem ko je zasedel vrhove glasbenih lestvic večine zahodnih držav. Ne samo njegov glasbeni pristop, temveč tudi Philov življenjski slog se je v tem času krepko spremenil, saj se je začel precej bolj družiti z glasbenimi in filmskimi zvezdniki ter z njimi zahajati na izbrane lokacije, oživela pa je tudi njegova igralska kariera.
Naslov »No Jacket Required« je izviral iz bizarne prigode, katero je Phil doživel med večernim obiskom v prestižni restavraciji The Pump Room v Chicagu, ki je namenjena izključno tistim, ki si ga lahko privoščijo, se pravi raznim zvezdnikom in bogatašem. V trenutku, ko sta z Robertom Plantom stopila v The Pump Room mu je vodilni strežaj preprečil vstop, ker za razliko od nekdanjega pevca skupine Led Zeppelin po njegovih besedah ni bil oblečen po zahtevanem kodeksu petične restavracije. Vse skupaj je izpadlo na moč groteskno, še posebno zato ker so Plantu dovolili vstop, čeprav je tudi Collins nosil precej podobno jakno, ki je bila po smernicah kodeksa.
Phil je seveda v trenutku izgubil živce in preklinjal nad dvoličnostjo in snobizmom, tudi potem ko so ga vratarji že napotili proti izhodu. Med drugim je razmišljal, da bi ob naslednjem obisku, ko bi nosil ustrezno jakno, zlil nanjo nekaj pijače in mimogrede na tla zalučal par slik, vendar je samo godrnjajoče odkorakal stran. Vodilni možje The Pump Room lokala so se kasneje, potem ko so izvedeli za koga je šlo, sicer ponižno opravičili za neljubi dogodek in mu celo poslali opravičilno pismo ter simbolično športno jakno. Hkrati so mu ponudili neomejen brezplačen vstop, vendar Phil od tedaj naprej ni želel več stopiti skozi vrata elitistične restavracije in se je še večkrat ponorčeval na njihov račun.
V glasbenem pogledu je bil »No Jacket Required« definitivno najbolj komercialno orientiran izdelek Collinsove solo kariere, saj na posameznih kompozicijah ni varčeval s pihalnimi sekcijami, plesnimi ritmi in 'zloščenimi' sintetizatorskimi teksturami. Poleg starega kitarskega pajdaša Daryla Stuermerja, ki je bil obenem tudi koncertni Genesis kitarist, je prvič združil moči s kultnim priložnostnim basistom, neugnanim 'borovim dedkom' Lelandom 'Leejom' Sklarom, medtem ko sta mu na skladbi »Take Me Home« s pevskimi uslugami pomagala tudi Sting (ex-The Police) in njegov nekdanji Genesis pajdaš Peter Gabriel. Posamezna besedila na »No Jacket Required« so, tako kot je bilo to pač v Collinsovi navadi, po večina zabeljena z ljubezenskimi frustracijami, čeprav je ponekod podan tudi socialno kritični komentar.
Z otvoritvenim dance-rock zabavljačem »Sussudio« je Phil ustvaril enega svojih najuspešnejših hitov in obenem eno najbolj prepoznavnih skladb njegove kariere, kar še posebno velja za refren. Sprogramirani ritmi bobnarske mašine so podprti s subtilnimi plastmi Roland 909 sintetizatorja, odločnimi kitarskimi pasažami ter odrezavimi pihalnimi aranžmaji, medtem ko je Philov pevski nastop orientiran v r'n'b vode, kar ni naključje, saj je sam potrdil, da se je pri snovanju tega pop zimzelena zgledoval pri skupini The Jackson 5. Zanimivo, da so nekateri kritiki »Sussudio« ob izidu kritizirali, ker naj bi bila glavna sintetizatorska fraza podobna kot na Princeovi skladbi »1999« iz leta 1982, kar ni Collins nikdar zanikal, saj naj bi bil osebno velik Princeov ljubitelj.
»Only You Know And I Know«, katerega je napisal kitarist Stuermer, je energični pop rocker z bujnimi pihalnimi aranžmaji in inteligentnimi kitarskimi frazami, ki je v prvi vrsti namenjen k spodbujanju razigranega, pozitivnega vzdušja, ki dominira v prvem delu albuma. Na nežni baladi »Long Long Way To Go«, kjer vladajo peresno krhki klaviaturski aranžmaji, gospod Collins prvič na albumu demonstrira svojo subtilnejšo plat in se s čutno angažiranim pevskim pristopom še enkrat izkaže kot pravi mojster ustvarjanja ganljivih power balad. Melodični rocker oziroma AOR energetski katalizator »I Don't Wanna Know« je še en imeniten, kitarsko orientiran dosežek, predvsem po zaslugi njegovega skladatelja Stuermerja, ki se izkaže z briljantnimi kitarskimi pasažami in strastno zaključno solažo, medtem ko Phil posreduje hipnotični, večglasni refren. To je brez dvoma eden najboljših trenutkov na »No Jacket Required«, ki je kakovostno in slogovno primerljiv z najboljšimi stvaritvami Collins/Banks/Rutherford era Genesis.
Z minimalističnimi sintetizatorskimi teksturami obložena ljubezenska balada »One More Night« je Philu prinesla še en zmagoslavni hit single, čeprav je na račun nekoliko solzavega, samopomilujočega besedila še najslabša stvaritev na »No Jacket Required«. Duhoviti »Don't Lose My Number«, ki je v ZDA dosegel hit status tudi na račun izjemno zabavnega spremljevalnega videa v katerem je Phil na fascinanten način demonstriral svoje številne komedijantske veščine, po drugi strani predstavlja še en zmagoslavni trenutek albuma, pa čeprav besedilo nima nobenega pravega pomena, temveč je bolj kot ne improvizirano. Še celo Collins osebno je priznal, da niti sam ne razume čisto točno, kakšno naj bi bilo sporočilo te skladbe in kdo za šmenta je ta Billy, kateremu tako zavzeto naroča, da naj ne izgubi njegove telefonske številke. Tudi tu je kultni bobnar, poleg minimalističnih tolkal, uporabil bobnarsko mašino, medtem ko je Stuermer med posameznimi refreni navdušil z barvitimi kitarskimi pasažami.
Na v hitrem tempu speljanem »Who Said I Would«, ki je izšel kot single šele leta 1991 in to v koncertni različici, osrednjo pobudo vnovič prevzame temperamentna pihalna sekcija, ki mimogrede uprizori tudi zabavno improvizacijo na saksofonu, medtem ko Phil, ki pri pevski ekspresiji zveni karseda togotno, tokrat med ritmičnimi 'pripomočki' uporabi tudi tradicionalni afriški inštrument kalimbo. Energični »Doesn't Anybody Stay Together Anymore«, kjer je bobnarskemu/pevskemu prvaku pri komponiranju pomagal Stuermer, je skorajda stereotipna Phil Collins solo stvaritev, tako po strukturi kot po besedilu. Slednjemu je botrovala izkušnja iz resničnega življenja. Phil, ki je imel za seboj travmatično ločitev in je bil v nastanku te skladbe sicer srečno poročen z drugo ženo Jill Tavelman (z njo je v letih pred ločitvijo 'ustvaril' popularno hollywoodsko igralko in lepotico Lily Collins), se je čudil temu, da se vsi znanci okrog njega ločujejo kot po tekočem traku, kar je ravno v osemdesetih nekako postal pogost in povsem običajen družbeni pojav. Socialno občutljivi refren je podložen na izjemno dinamično bobnarsko predstavo, medtem ko svoje pri grajenju mogočne atmosfere prispevajo tudi imenitne kitarske pasaže.
»Inside Out je zaznamovan z razkošnim sintetizatorskim aranžmajem in s krepko kitarsko frazo. Slogovno bi se lahko uvrstil tudi na katerikoli Genesis dosežek iz osemdesetih, čeprav na sintetizatorjih manjka mojster na ravni Tonya Banksa. Vmesna saksofonska solaža dodatno popestri dramatično vzdušje, medtem ko Collins demonstrira morda celo najbolj raznovrstno pevsko predstavo na celotnem »No Jacket Required«, kar sicer velja tudi za sijajno Stuermerjevo zaključno kitarsko solažo. Odlični »Take Me Home«, kjer sta Philu pri spremljevalnih vokalih na pomoč priskočila Sting in nekdanji Genesis kamerad Peter Gabriel, je še en hit in priljubljen Collinsov zimzelen, kateri ni manjkal na nobeni njegovi samostojni koncertni turneji. Njegovo besedilo pripoveduje o pacientu v mentalnem zavodu in je bil navdahnjen po kultni knjigi/filmu 'Let nad kukavičjim gnezdom'. Izjemne vokalne linije v refrenu, ki so plod treh pevskih odličnikov ustvarijo izjemno magijo in prispevajo levji delež pri posredovanju nadvse ganljivega sporočila. »We Said Hello Goodbye«, ki je izšel samo na CD verziji albuma, je solidna, melodramatična balada z bogatimi orkestralnimi aranžmaji, ki na ugoden način zaokroži album.
»No Jacket Required« tudi po testu časa ostaja pop rock klasika in nekakšen kronski dragulj Collinsove solo kariere. Njegova aranžerska raznovrstnost in lirična globina prideta do izraza šele po nekajkratnih poslušanjih, a tedaj album poslušalca zares bogato nagradi, medtem ko je bila produkcija, še posebno bobnov, v režiji Collinsa in starega pajdaša Hugha Padghama naravnost fascinantna. Vsakdo, ki ob Collinsovem imenu po navadi pomisli zgolj na ljubezenske balade, bi moral prisluhniti temu dosežku, ki je vse prej kot običajen poprockovski album. Od vseh solo albumov Philove kariere se lahko z »No Jacket Required« po kvaliteti primerja edino prav tako imenitni »...But Seriously« (1989) s katerim je dosegel višek komercialnega uspeha. Edini večji minus »No Jacket Required«? Resnično zastrašujoča naslovnica.
na vrh