Airbourne: No Guts. No Glory.

Pisalo se je leto 2007, ko so Airbourne izdali svoj prvenec "Runnin' Wild". Bili so neobremenjeni, in zadeli so v polno. Prvenec je bil uspeh, čist kot solza, Airbourne pa so postali band, na katerega je čez noč začela staviti malodane celotna glasbena srenja. Danes, tri leta kasneje se je svet za mlade Avstralce precej spremenil. Uspeh prvenca, izdanega pri veliki založbi, neprestane turneje širom sveta in nasploh velika medijska podpora so Airbourne dvignila med obče poznana imena. Med imena, od katerih se v prihodnosti veliko pričakuje. Morda preveč. Airbourne so se tako pred snemanjem svojega drugega dolgometražnega albuma znašli pod pritiskom, saj so od njih mnogo pričakovali tako oboževalci kot tudi založba.

Tako se je pred nami znašel album "No Guts. No Glory." 13 pesmi ponudi pravi rock'n'roll šus, ob poslušanju katerih se nam pred očmi zarolajo vse preživete in prekrokane rockerske žurke, razvrati in ostale traparije, ki bolj kot ne spominjajo na preživljanje prostega časa skozi oči povprečnega najstniškega dolgolasca. Izpovedno so se Avstralci še močneje zacementirali v vodah mladostniške naivnosti in upora, pa čeprav dam roko v ogenj, da so mladci preživljali materialno in tudi sicer zgledno življenje, zatorej se zdi, kot da nam o teh rečeh prepevajo iz druge roke. Skladbe so zgrajene po kalupnem vzorcu, vrhunec njih pa praviloma nastopi v refrenih Twisted Sister, Quiet Riot ali AC/DC stila z izrazito himničnimi napevi in pozivi, dodatno poudarjenimi s skupinskim vzklikanjem, ki pomnožijo občutek skupnosti - saj smo itak vsi v isti kehi. Vsi za enega, eden za vse!

Skladbe oddrvijo mimo ekspresno hitro, Airbourne so namreč kot brzo vlak, sopihajočo lokomotivo hrani predvidljiva ritem mašinerija z Justinom Streetom na bas kitari in s starejšim od bratov O'Keeffe, Ryanom na bobnih. Tehnična podkovanost je pri njih popolnoma nepomembna, saj gojijo glasbeni slog, v katerem so važne vse druge stvari, kot pa sam občutek za sofisticirano igranje inštrumentov. Celoten album rock'n'roll trušča temelji na osnovnih kitarskih riffih z redkim spogledovanjem s kitarsko slide tehniko, kar jih močno povezuje z AC/DC. Primerjav s slavnimi starejšimi kolegi so verjetno že siti, a jih bodo le-te ob sila podobni konstrukciji komadov spremljale še celo kariero. Glavni elementi, v katerih ne gre potegniti vzporednic med skupinama, so trši zvok pri Airbournih, hitrejši tempo in manjša prisotnost bluesa v kitarskih linijah. Sito pri konzumiranju Airbourne napevov je hujskaški vokal Joela O'Keeffeja, ki zna biti še posebej nadležen, a prav tak se odlično prileže v glasbo podlih avstralskih razgrajačev. Skladba Born To Kill uvodoma postreže z rušilnim refrenom in napove pravi cunami rock'n'roll hrupa, sledeča, za malenkost počasnejša No Way But The Hard Way pa na plan povleče še tisto erotično komponento, vedno prisotno pri skupinah njihovega kova. Eden vrhuncev albuma je zagotovo Bottom Of The Well, eden redkih komadov, ki na poslušalca deluje večplastno, saj se je zaradi svoje počasnosti izmuznil že omenjenemu kalupu, v katerem Airbourne kot za šalo izdelujejo svoje pesmi.

Airbourne z drugim albumom sledijo slogu svojega prvenca: hitro, udarno in himnično. Žal so se projekta "No Guts. No Glory." morda lotili nekoliko preveč zaletavo, saj so si skladbe med seboj vse preveč podobne in jih poslušalec konkretneje dojame šele po nekaj poslušanjih, kljub njihovemu sila preprostemu glasbenemu izrazu: rock'n'roll do smrti! Da ne bo pomote, gre za čisto spodoben album, vreden poslušanja in preganjanja dolgčasa, vendar mu za konkretnejše uspehe manjka za kanček več lastne identitete. Skratka, "No Guts. No Glory." bo direktno v čelo zadel vse, ki v hard rocku iščete močno dozo zabave, čeprav vas bo na dolgi rok morda pustil nepotešenega.