Tide, slovenski novovalovski trdorockerji, ki so zakoličili svojo ustvarjalno kariero s studijskim prvencem »Seven Days« leta 2005, se vračajo na sceno s svojim četrtim albumom, pomenljivo poimenovanim »No.4«. Po albumu »Regeneration« (2009), s katerim so fantje presenetili, saj so se, proti pričakovanjem, pogumno spogledali z retro zvočnimi eksperimenti, kar je evociralo v izrazu albuma celo občutja nostalgije post punka oziroma t.i. dark rocka druge polovice osemdesetih, ki je z elektronsko programsko zvočnimi ličili vzorčenja preveval sicer njihov trdo naravnani rock.
Glede na to, da je slogovni odklon na »Regeneration«, sicer v ušesih doumljivejših gurmanov do njegove izdaje gotovo najbolj zanimiv dosežek skupine, a po drugi plati v smislu »kupovanja« množic iz vrst generacije teenagerjev zagotovo nezanimiv, so se Tide obrnili z novim albumom znova k tistemu čemur so zvesto zapriseženi. Rockovski neposrednosti. Če ne drugega, je eksperimentalni »Regeneration« odraz ustvarjalnega poguma in dokument zrelosti ter izkušenj nedvomnih glasbenih talentov Kevina Koradina.
Četrti album nosi odlično produkcijo zvoka! Klubn temu da je Koradin ob sebi v studiu zadržal nizozemskega zvočnega ton mojstra Clifford-a Goilo-a in je novi album povsem druga zvočna in slogovna zgodba ob primerjavi z »Regeneration«. Z »No.4« so v tem oziru Tide končno maturirali, dozoreli in lahko v polni samozavesti to kvaliteto le še vzdržujejo, negujejo in na tej razvojni stopnji neobremenjeno nadgrajujejo. Ko se zavrti že uvodna Riot Act (izdana tudi kot prvi predstavitveni single albuma), človek hipoma izgubi občutek da gre za slovenski bend, Tide delujejo v oziru nove zvočne podobe povsem internacionalno, celo ameriško , ko pa se vključi še vokal Kevina Koradina, je ta občutek toliko intenzivnejši. Ni odveč opazka, da so Tide s tem albumom dozoreli za permanentno rotacijo v videosekcijah MTVja. Tako v smislu »mainstreamovstva«, kot tudi ustvarjalne kredibilnosti. Glede na uspešno gradnjo statusa in prepoznavnosti skupine, ki jo je začrtal prvenec »Seven Days, pa četudi zveni kanček provokativno, nemara na mestu opazka, da bi moral »No.4« pravzaprav naslediti kot drugi album »Seven Days«. Novi album je torej vroče aktualen v zvoku, trendih svetovnega rock »mainstreama« in v komponiranju polno kredibilen. Torej združuje vse osnove pred-dispozicije, ki lahko določeni skupini, v tem primeru Tide, še razširijo množico poslušalcev, celo odprejo vrata k potencialnem mednarodnem uspehu, medtem, ko jim bodo glasbeni kritiki silno težko tokrat pripeli hujše izrazne »kolcljaje« ali »počepe«.
»No.4« je, v vsega slabih 31. minutah dolžine, dovolj variabilen album. Riot Act je skladba, ki bo pridobila hipoma pozornost pri rockerjih stare šole, kot tudi mladeži. Je pravi neposredni uporniški kroše, v katerem godi izrazito masivno zgrajena in voluminozno poudarjena slika zvočnega zidu kitarskih riffov, v katerega je odlično ugreznjen Kevinov togotno nepopustljiv vokal. Razpenjeni rock vnetljivec, surov, drzen aroganten, kliče »sivo maso« učinkovito v svojem izrazoslovju k skušnjavi pregrehe! Na albumu je to trenutek, ki sledi najbolj očitno trenutnemu trendu old school rock revivala, a preoblečen v modno za današnji čas aktualno produkcijo. Ameriško zvenečo. Skladba tudi hipoma nakaže na to, da gre za album, kjer stopa v prvi plan skupine! Tide kot kvartet. Da so izrazne silnice glasbe skupine porazdeljene enakomerno med štiri člane! Uvodna skladba te v to hipoma nepopusljtivo povleče. Tide delujejo živo in resnično v studiu. Kot bi odigrali v njem koncert! Sledi zadetkarska Mud, kjer se v preprosti stonersko dišeč QOTSA riff prikrade nekaj ex-grunge sentimenta, lahko celo rečemo kanček Alice In Chains destrukcije, vokal Kevina pa deluje precej bolj obupano in razdrapano, a polno prepričljivo! Skladba ohranja žgočo naravo otvoritve albuma, a hkrati pričara povsem drugo razpoloženjsko stanja.
V skladbah kot so Love Is Gone, Believe, Hold On, instrumentalnem »preludiju« Awakening, pa tudi v zaključni Low se čuti spogledovanje skupine z mainstremovksimi trendi mednarodnih zgodb o komercialnem uspehu tipa Kings Of Leon. Kaj to pomeni? Porast melodičnega izkoristka v motivih, prilagoditev Kevinovega vokala na srednje, do nižje intonirano čisto zvenečo vokalno formo falseta, v aranžmaje pa se prikradejo dodatki klaviaturskih minimalizmov, celo programskih zvočnih zank, vključevanje hamoniziranih vokalnih »Oh-oh« napevov, z namenom poudarjanja melodičnosti. V oziru zvočne manipulacije lahko tu deloma govorimo o tem, da so Tide prenesli s prejšnjega albuma, to prvino v minimalnih odmerkih in ta atribut v skladu z znanjem izkušenostjo prepakirali in kot takšnega vgravirali v novo slogovno sliko. Kitarski riffi pa kraljujejo v zvoku tako, da ni skrbi v tem oziru, da bi vas vsa reč lahko kakorkoli »uspavala«.
Pričarata pa po Love Is Gone učinkovit nov rockovski napad brez kompromisov na albumu skladbi Don't Look Back in Make Me Feel! Obe, druga za drugo, nastavljeni zaporedoma na albumu. Obe zadržujeta odlično aranžersko rešitev uravnoteženega združevanja melodične grabežljivosti (z vrhuncem v refrenskih napevih) z ostrino rockovske drznost in arogance, ki jo odražata pač sama igra skupine in produkcija zvoka novega albuma. Za zasanjano zaključno Low manjka prav skladba tipa Riot Act, Mud ali obeh omenjenih v prejšnjem stavku, da bi album zadržal tisto razpenjeno rockovsko intenziteto in nabrušenost, ki jo skupina tako učinkovito izraža in kapitalizira v omenjenih štirih skladbah.
Baladna Believe je redka balada v povesti skupine. Nemara lovijo Tide z njo uspeh z Waiting For The Rain (»Nothing Left To Loose«, 2007). Bomo videli kaj bo prinesel čas, saj je skladba Believe že izbrana za izdajo kot drugi predstavitveni single albuma »No.4«.
»No.4« je več kot uspešen in prepričljiv povratek skupine na prava rockerska tla! Je odraz znova najdene čvrste integritete kvarteta in složnosti! Jasno je na njem, da je tovarišija ekipe naravnana na enaki frekvenci in da vozovi rinejo v isto smer. »No.4« je trenutek v karieri skupine, ki daje Tide čvrsto, kredibilno opornico in odskočno desko odločnega vzmetenja, na kateri lahko skupina neguje svoj glasbeni izraz dalje in se artistično razvija, povsem sproščeno in neobremenjeno. Skladbe aranžersko stojijo v vsem kredibilno, kar je odraz mnogoterih izkušenj in modrosti pristopanja k ustvarjanju. Kot tak, album »No.4«, sicer še ni vrhunec kariere skupine, vseeno pa pravi naslov nad katerega bo skupina v prihodnje s takšnim pristopom, ko ga je zastavila na »No.4«, svoj kreativni vrhunec polno udejanjila! »No.4« je torej album takšnih kvalitet artističnega zorenja skupine, ki mora naposled odpreti skupini vrata k preboju na mednarodno prizorišče.
na vrh