Circus Maximus so Norveška zasedba, ki je leta 2005 tako prijetno, pravzaprav kar nepričakovano presenetila s studijskim prvencem »The 1st Chapter« in se že v samem začetku zavihtela med velike mlade upe, ki naj bi v prihodnje prevzeli vodilno mesto ambasadorjev sodobnega progresivnega metala. Po vsega dveh letih je izšel album »Isolate« (2007), ki je še jasneje definiral glasbeno špuro Circus Maxlmus, v smislu še bolj jasno profiliranega aranžiranja v doseganju velike izrazne moči na relaciji združevanja visoko spevne melodičnosti in komponistične kompleksnosti. Decembra istega leta, torej davnega 2007, so Circus Maximus v sklopu turneje obiskali italijansko zamejsko mestece Ronke, locirano tik ob tržaškem letališču. Če jih je kdo med vami nemara takrat ujel, je bil soočen z vrhunsko predstavo skandinavskega glasbenega perfekcionizma.
Pet let je minilo od takrat. Debelih pet let, da skupina naposled le spravi od sebe tretji studijski album. Ni treba niti poudarjati, da je bilo čakanje več, kot vredna naložba. »Nine« namreč utrjuje pozicijo Circus Maximus, ki so s tem albumom potrdili, da sodijo še vedno v špico najbolj poslušljivih progresivnih metal zasedb. Če se osredotočimo zgolj na a skandinavsko strujo progresivnih metal zasedb, lahko rečemo da sodijo Circus Maximus v samo špico dostopnosti laičnim ušesom, ne bo pa hujše pomote, če to posplošimo kar na ozemlje celotnega evropskega progresivnega metal gibanja.
Album »Nine«nosi nekako v sozvočju s pričakovanji, standardno teatralni začetek. Že prva skladba obelodani, da so se Circus Maximus mnogih stvari (na)učili pri Dream Theater. Skladba »Architect of Fortune« sodi med bolj kompleksno figurirane kompozicije novega albuma, skupina pa hkrati v njej že kar takoj nakaže izjemen občutek za sledenje melodiji in držanju rdeče niti pri nizanju kompaktnih napevov, ki jih razgalja alternacija z eskapadami igre kompleksnih prehodnih instrumentalnih vragolij. Seveda tudi z mero nepredvidljivega razvoja dogodkov, ki pa pri Circus Maximus ni tako poglobljena, kot pri nekaterih drugih prog metalskih skupinah . Namaste (po nepalsko je to »pozdrav«, ki se uvodoma odpre kot Rainbowska »Gates Of Babylon« za novo dobo, razvije v nadaljevanju še več kitarskega hrupa, skozi masivo distorzije, iztrži še več atmosferičnega drama teater momenta, saj gre za eno najbolj mračnih skladb novega albuma, če ne kar celotne dosedanje Circus Maximus kariere. To potrdi občutek, da je »Nine« bolj kitarsko orientiran album od obeh predhodnikov, agresivnejši, in pred vsem kar s e produkcije tiče kitarsko našpičen! Klaviature se skoraj redno umikajo kitaram, da te prevzemajo dominanto v zvočni sliki spremljave, ki oklep a čisto melodično avtoritativno petje pečatnega karakterja Mikaela Eriksena.
Ko smo pri vokalu, se čuti da se je Eriksenov vokal nekoliko znižal in odebelil. Mož ne išče več ekspresije vokalnih linij v najvišjih legah, skrbi pa s svojo ekspresivno močjo za optimizacijo pravega drama teatra z konstantnim občutjem koprneče melanholije, ki se drži albuma. Eriksen je zlasti nalezljiv v skladbah na sredini albuma. Te so krajše, zato prihaja značaj kompaktnosti v smislu naveze kitica-refren v njih bolj do izraza, s tem pa vokalna melodija, ki jo mož tako učinkovito razvija in izrazno poglablja. Te skladbe so nanizane kar druga za drugo: »Game of Life«, »Reach Within« in »I Am«. Vse tri so izbrušeni briljanti, ki puščajo absolutno prednost razvoju nalezljive melodije, čeprav se čuti, da stoji poleg progresivni metal band. Lomljeni prehodi, sonični razvoj eskapad kitarskega soliranja,... V takšni družbi so klaviature zadolžene za plasma atmosferičnih enoglasnih okraskov, ki ležeče plujejo na masivnem riffovskem zaledju in soustvarjajo grabežljiv atmosferični prijem, ki te odstreli v edinstven svet razpoloženjskih stanj in vtisov, svet imenovan Circus Maximus. Med tremi naštetimi nosi skladba I Am perfektno urezan refren v smislu melodičnega izkoristka. Ta skaldba je namreč idealna solucija za izdajo kot »single«. Nosi najlepše melodično definiran refrenski napev na albumu. Game Of Life mu nevarno diha za ovratnik v tem atributu.
Progresivno znova pobesni na albumu skladba »Used«, z izjemno kitarsko solažo v drugi polovici albuma, ta nivo pa ohranja za njo The One.
Je že res, da se v soliranju čuti učna ura lekcije Dream Theater. To ne velja le za kitarske solaže in riffe, pač pa tudi za soliranje klaviatur, z občasno izdatno rabo »Kevin Moore« era Dream Theater sintetizatorjev. Kljub mnogim delom, ki so po nastavljeni hitrostni noriji povzeti po velikem drilu iz šolskih učbenikov, pa se drži instrumentalne igre tudi lepa zabela neoklasicističnih erupcij, ki neposredno dokazujejo da je z nami Evropski bend. Česa takšnega Ameriški prog metalci niso sposobni tako učinkovito povzeti. Da ti dostavijo , kot desert na krožnik s takšno presunljivo igro, »Bacha na elektriko«. Burn After Reading je v progresivnem smislu izjemen pejsaž Dreamtheatrovskega hudomušja, ki ga v sledeči pasaži nasledi skoraj black metalsko blast beat mitraljiranje, na koncu, za pasažo vokalnega napeva v umirjenem delu, pa zabeli skupina skladbo s tipičnim neoklasicističnim vložkom, ki vrne skladbo do njenega finala. Skandinavska šola kitarske igre torej. Prvi, ki jo je vneto reklamiral na planetu je bil Yingwie.
Med vsemi skladbami pa odnese zmago gotovo zadnji progresivni metal ep imenovan Last Goodbye. Spremlja ga pozitivno naravnani uvodni instrumentalni de. V izhodnem delu skladbe tam nastavljenega vodilnega motiva se kitara naposled povsem umakne in klaviature preplavijo zvočno sliko, skladba pa se v izhodnem delu tako odkloni k dognanjem modernih progresivnih rock zasedb . Gre za skladbo z največjo koncentracijo različnih razpoloženjskih stanj nakopičenih na na enem mestu (v eni sami skladbi). V instrumentalnem vložku na petih minutah in 12 sekundah igre se energija povsem obrne v izzivanje vzdušij igre kakšnih ameriških neo prog rockovskih skupin tipa Flying Colors, Neal Morse solo ali Spock's Beard. Kitara se tu duhovito sprehodi skozi igro blage bluesovske refleksije, kot bi za hip prijel za kitarski vrat Steve Morse (Dixie Dregs, Deep Purple). Ta vložek traja vsega pol minute, a dovolj da močno predrami poslušalca. Kot tak polno vžiga, ko je smelo vključen v sicer stilsko čisti skandi prog metal jezik!
Aranžiranje v lažjih melodičnih delih drži smiselne vzporednice z nekaterimi modernimi skandinavskimi melodic rock zasedbami, kot so W.E.T., Work Of Art, ali vsega kar se v aranžmajih dotakne čudodelni multi-instrumentalist Magnus Karlsson v svojih mnogoterih glasbenih projektih (vključujoč projekt Lande/Allen). Po tem torej ni težko zaključiti, da gre pač za skandinavski princip iskanja dominantnih melodij. Takšne trike srečamo tudi v drugih »scandi prog metal« zasedbah, kot so Seventh Wonder, Vindictiv, Mind's Eye, Platitude,…
»Nine« je odličen album. Nosi vse kar zahtevamo od imena Circus Maximus. Poglablja zrelostni domet zasedbe, ki je spravila od sebe najbolj kontrastni album kariere, odlično prežet s pravo dozo nalezljive melodične spevnosti in zabele progresivno urezanih kompleksno odvozlanih eskapad. Vpliv Symphony X, ki se je držal prvenca »The 1st Chapter« je izginil iz zvoka, »Nine« pa deluje zlasti hrupno, odrezavo, agresivno v smislu zvočne produkcije. Prednost v zvoku nosijo kitare. Vsi, ki iščete harmonijo kompleksnosti in melodične dorečenosti vodilnih motivov, obvezno preverite album »Nine«. Če poslušate poleg Dream Theater, tudi druge skupine, ki dajejo več poudarka na kreiranju poslušljivosti, te so vsaka na svojem koncu planeta: Vanden Plas, Angra, ali Symphony X, potem se bo ta nabor hitro povečal za še eno novo skupino. Za album »Nine« lahko rečem, da gre za enega najlepše tekočih progresivno metalskih albumov izjemne uravnllovke med melodično nalezljivostjo in progresivno urezanimi akrobacijami. »Nine« je prava mojstrovina progresivnega metala, ki jo boste dolgo glodali in vas bo v zameno za vašo izkazano naklonjenost zelo hvaležno, še dolgo nagrajevala in s svojo izpovedno močjo polnila z močnimi vtisi.
na vrh