Porcupine Tree: Nil Recurring

Porcupine Tree so zadnja leta "vroča roba", tako med številnimi ljubitelji progresivnega rocka kot tudi med poslušalci nekaterih modernih glasbenih trendov. Fenomen okrog velikega komercialnega uspeha nekoč popolnoma obskurne space rock/psihadelično rockovske skupine, ki je s svojo glasbo sprožila tolikšno zanimanje ne samo med ljubitelji progresive temveč tudi med tistimi poslušalci, ki raje sledijo radijskim glasbenim lestvicam in spreminjajočim se glasbenim trendom, leži v tem, da so v zadnjih letih na svojih izdelkih uspeli učinkovito združiti vse tiste glasbene elemente, ki so od nekdaj privlačili obe omenjeni kategoriji poslušalcev.

"Ježevci" so seveda daleč od kake glasbene revolucije ali statusa velikih inovatorjev. Prav tako še zdaleč niso edina zanimiva moderna progresivno rockovska skupina, so pa zagotovo (vsaj po letu 2000) ena najpomembnejših, saj so vsaj nekoliko uspeli popularizirati zanimanje za žanr, ki je bil že od konca 70ih na poti počasnega izumiranja in na robu obskurnosti. Mnogim (kot tudi meni) je popolnoma vseeno ali bo prog kdaj spet tako popularen kot je bil v 70-ih ali pa bo še naprej ostala del glasbenega "podzemlja" (razen dejstva, da je potem nekatere albume tovrstnih skupin dosti lažje dobiti). Sicer pa se, predvsem zaradi današnje kulture večinskega poslušalnega občestva, nikakor ni bati, da je kaj takega kljub pojavu skupin kot so Porcupine Tree ter še nekaterih kot so denimo The Mars Volta in Riverside, dejansko uresničljivo. Kljub temu, da mislim, da so številni slavospevi na račun Porcupine Tree le nekoliko pretirani pa se ne strinjam z nekaterimi, ki trdijo, da so se v zadnjih letih prek spremembe zvoka, zlasti prek večje vsebnosti prog metalskih elementov in balad "prodali". Kljub vsem spremembam, ki jih je doživel njihov zvok, se še vedno čuti njihovo psihadelično ambientalno-elektronsko poreklo in skupina za razliko od tistega kar je danes precej popularno pri nekaterih prog izvajalcih nikoli ne zaide v kak brezglavi tehnicistični primitivizem. Dejstvo, da jih danes poslušajo tudi ljubitelji med seboj tako različnih skupin kot so denimo Tool, Radiohead, Ozric Tentacles, Rush, Marillion in Pink Floyd pa gre samo pohvaliti in kaže na veliko eklektičnost njihove glasbe.

Z najnovejšim EP-jem (oz. mini albumom v prevodu) je Steven Wilson, pevec, kitarist in osrednji genij skupine, želel dodatno unovčiti uspeh njihovega aktualnega albuma "Fear Of a Blank Planet" (2007) ter potegniti še nekaj dodatnih novcev izpod prstov tistih slinečih se fanov, katerim omenjeni izdelek ni uspel potešiti nenehne potrebe po novi glasbi Porcupine Tree. "Nil Recurring" kot izdaja ne predstavlja ničesar novega za skupino, ki je v preteklosti izdala že vrsto EP-jev kot so bili recimo "Staircaste Infinites", "Moonloop" (oba iz leta 1994) ter "Futile" (2003). Kljub temu sem, sploh po slišanem, popolnoma prepričan, da noben fan ne bo želel ostati brez njega.

Kakšne zanimivosti torej prinaša "Nil Recurring"? Prav dramatično posebnih ravno ne, a zagotovo še vedno dovolj zanimivih, da bodo potešile apetit slehernega izmed njihovih občudovalcev. "Nil Recurring" vsebuje štiri skladbe, ki so nastale že med snemanjem albuma vendar zaradi logističnih vzrokov niso našle prostora na njem. Na naslovni, uvodni skladbi gostuje sam praočak (in zadnja leta hote ali nehote glavni mecen) progresivnega rocka, Robert Fripp (King Crimson), ki je sodeloval že na "Way Out Of Here", skladbi s "Fear Of a Blank Planet". Fripp se tokrat za čuda ne poslužuje svoje prve ljubezni – soundscapov temveč prevzame vlogo glavnega kitarista ter poleg svojih značilnih frenetičnih linij zaigra tudi eno konkretno solažo, ki je seveda na miljo prepoznavna. Glede na to, da gre za precej klasično Porcupine Tree stvaritev, kakršne so značilna za zadnja leta; s prepoznavno mešanico ambientale, psihadeličnih zvočnih vzorcev in številnih progresivno metalskih poletov na kitari in ritmu, je Bobov prispevek več kot dobrodošel saj ji doda nekaj tiste brezkompromisne Crimsoidne apokaliptike, ki Wilsonove konceptualne vizije o zavoženi internetni generaciji, ki pelje svet v propad, naredi še prepričljivejše. Še ena zanimivost te kompozicije leži v tem, da na njej bobnar Gavin Harrison zaigra na tap kitaro (podoben inštrument kot chapman stick). "Normal" je pravzaprav alternativna verzija priljubljene melanholične balade "Sentimental" s "Fear Of A Blank Planet", katera vsebuje podoben motiv kot klasika "Trains" (In Absentia, 2002). Glavna razlika je v večji vsebnosti orientalsko obarvanih ambientalnih zvočnih vzorcev, drugačnemu besedilu, prisotnosti spremljevalnih vokalov in dodatnimi subtilnimi pasažami na akustični kitari. "Cheatng The Polygraph", katerega so igrali že na turneji leta 2006 in kateri se nahaja na LP verziji "Fear Of a Blank Planet (med skladbama "My Ashes" ter "Anesthetize", je bil prav tako posnet med nastajanjem "Fear Of a Blank Planet", a na koncu ni bil uvrščen na CD izdajo. Po mojem kar v redu odločitev glede na to, da se verjetno ne bi najboljše ujemal s splošno zvočno podobo albuma. Sicer pa lahko rečem, da gre za še eno zanimivo stvaritev izpod prstov računalniškega freaka in njegove klape, ki je polna nepredvidljivih preobratov, surovih pasaž na kitari, dinamično-brutalnega ritma z izmenjavanji ambientalnih zvočnih zaves medtem, ko Wilson poje čez poseben zvočni efekt. "What Happens Now?" je po mojem stilistično najbolj izstopajoče delo na albumu saj od vseh del na njem najbolj spominja na njihovo staro zvokovno podobo, predvsem na račun veliko vsebnosti ambientale, ki jo tvorijo številni elektronski vzorci na klaviaturah ter posebni zvočni efekti. Svoje pa naredi tudi prisotnost Bena Colemana na električni violini, Wilsonovega kamerada iz njunega skupnega projekta No-Man. Preplet med električno violino, kitaro in klaviaturami v srednjem delu je sanjski in v obilico elektronskih vzorcev vnaša okusno mero simfonične prefinjenosti. Za ljubitelje prog metala pa ne zmanjka tudi nadvse udarnih pasaž s precej čudaško zaključno solažo (glede na to, da Wilson ravno ne slovi za mojstra solaž, slednja izpade prav posrečeno). Nekoliko sicer bode dejstvo, da je osrednji kitarski rif kompletno prekopiran iz "Anesthetize" s "Fear Of a Blank Planet". Kompozicija, ki bo všeč tudi nekaterim ljubiteljem Gilmourjevih Pink Floyd in Hogarthovih Marillion.

"Nil Recurring" razen treh do zdaj še popolnoma novih in še ne slišanih del (za tiste, ki niso v živo slišali "Cheating The Polygraph", seveda), ne prinaša ničesar dramatično novega, še manj nekaj, česar že prej ne bi slišali v njihovem zvokovnem izrazu. Vseeno pa bo gotovo nadvse privlačen za vse zveste privržence skupine in za vse tiste, ki so s "Fear Of a Blank Planet" dobili premajhno dozo "ježevčevskega" glasbenega tripa. Slednjim seveda nikakor ne gre zameriti, če ne bodo mogli zdržati do trenutka, ko bo album izšel v prosti prodaji (menda v začetku leta 2008) in ga bodo s slino na ustih naročil preko spletne strani skupine.