Frozen Tears: Nights Of Violence

Italijanski heavy metal kvintet doma iz Firenc se predstavlja s svojo četrto zaporedno studijsko ploščo naslovljeno z "Nights Of Violence". Možje dokazujejo z materialom, da so odlični glasbeniki, čvrst in uigrana, kompaktna ekipa, z izvrstno delovno kemijo v studiu. Glasba, ki jo ponujajo zveni klasično, mnogo bližje prvinam n.w.o.b.h.m., Judas Priest ali Accept, kot pa kakšnim revival power metal novotarijam. Že samo otvoritveno kotaljenje z Instability poseduje tisti znani kotaleči ritem Judas Priest/Accpet galop, izkušnjo pa kmalu potrdi v nadaljevanju Heart Of Stone.

Frozen Tears zažigajo pa zlasti v srednjih instrumentalnih delih, ki so razdeljeni v več kompleksnih pasaž, ki se prelivajo skozi različne spremembe tempov in vratolomnih solo kitarskih pobegov. Ti so v izvedbi obeh kitaristov enakovredni in se tekoče navezujejo drug na drugega. Fantje so dodali kot bonus pesem za konec Accept posrečeno priredbo Run If You Can ("Breaker", 1981). Vse te naštete točke dokazujejo kako tehnično izpiljeni in dovršeni glasbeniki so člani skupine.

Vokal je v barvi obskuren dovolj da ustreza žanrski sferi heavy metal. Svoje osnovne linije kombinira in opremlja z dodanimi "screami", ki izhajajo iz Rob Halford šole. Niso pa pozabili celo na popestritev osnovnih melodično čistih linij petja z "okrasnimi" growli (Who Am I?). Nekaj več težav pa imajo Frozen Tears z refreni. Ti so zaradi izbire linij petja preveč kompleksni in včasih to blokira razvoj ultra voltažnega naboja, ki ga skupina pred refrenom že uspe učinkovito razvijati. Torej ravno točke, kjer bi moralo vzdušje dosegati vrhunec, nekako ne uspejo priigrati skupini končne zmage, da bi lahko človek rekel da je "Nights Of Violence" zelo dober album. Nekaj tega gre na rovaš prevelike želje po vključevanju različnih pristopov petja (growli, visoki uho parajoči "screami", normalno melodično čisto petje,…), ki v eni sami skladbi zadevo kar se potrebe po tvorbi prepoznavne vodilne melodije, katera bi se čim prej usedla v uho, daleč preveč zakomplicirajo in zato album tukaj izgublja privlačnost, saj je heavy metal udarnost na teh točkah v podrejenem položaju. Seveda se seštevajo minus točke tudi ob izvedbi angleških verzov, vendar pa pri Frozen Tears to ni tako moteče, kot pri večini današnjih heavy metal skupin italijanskega "vročega novega vala".

Na albumu je vredno izpostaviti poleg posrečene otvoritve s strupeno Instability, še srednje hitro Fortress, najdaljšo skladbo albuma, ki meri v dolžino nekaj manj kot 6. minut. Tu se je fantom vse skupaj pozitivno seštelo skupaj in Fortress je denimo primer skladbe, katere vzdušje uspešno narašča skozi predrefren, skozi pasaže in se nemoteče prelije v spevni himnični refren. Tudi tu matirajo fantje poslušalca z zaključnim instrumentalnim delom skladbe, ki nosi vražje zapeljivo melodično pasažo hitro trzajočih kitarskih tercetnih harmonij preko osnovnega motiva, preden se soočimo še enkrat z refrenom skladbe.

Manj kompliciranja v vokalnih melodijah bo zelo koristna poteza v bodoče, saj bo skupina tako lahko še učinkoviteje razvila udarnost ter drama vzdušje, ki ju heavy metal zahteva, Frozen Tears glasba pa bo tako kot celota pridobila na kompaktnosti, fluidnosti ter seveda dovršenosti. Z "Nights Of Violence" izkazujejo Frozen Tears, še naprej lep razvojni potencial. Da so za to porabili že štiri jolly-je, se pravi štiri studijske albume, je zaskrbljujoče, saj so očitno dosegli ustvarjalni zenit in z oceno, da je "Nights Of Violence" (le znova še en) dober Frozen Tears album, skupina še zdaleč ne sme biti zadovoljna.