V nasprotju s popularnim prepričanjem, ki prevladuje znotraj metalske srenje, nemški power/progmetalski prvaki Blind Guardian pred njihovim magnum opusom iz leta 1998, »Nightfall in Middle-Earth«, ki je bil navdahnjen po literarni mojstrovini 'Silmarillion', niso ustvarili veliko kompozicij na osnovi del britanskega fantazijskega pisatelja J.R.R. Tolkiena. Vse njihove skladbe, ki so bile plod Tolkienovih del pred izidom »Nightfall in Middle-Earth« bi se dalo prešteti na šest prstov (»Majesty«, »Run For the Night«, »By the Gates of Moria«, »Gandalf's Rebirth«, »Lord of the Rings« ter »The Bard's Song - The Hobbit«), saj so Blind Guardian nemalo navdiha našli tudi v stvaritvah številnih drugih pisateljev kot so Stephen King, Frank Herbert in Michael Moorcock. če se našteje le nekatere. Vseeno pa so Blind Guardian še danes najbolj prepoznavni prav po 'seciranju' Tolkienove mitologije, kar je doseglo vrhunec z »Nightfall in Middle-Earth« s katerim so dosegli svoj artistični klimaks.
To je bil prvi Blind Guardian album na katerem je pevec Hansi Kursch odložil bas kitaro ter se v celoti usmeril k petju, medtem ko je za bas poprijel gostujoči glasbenik Oliver Holzwarth, ki je kmalu postal njihov redni sodelavec. Kursch je po številnih treningih svoj vokal pripeljal do osupljive forme in prav njegova pevska predstava je ključna, da ambiciozni koncept tako prepričljivo oživi prek večine del. Oba kitarista, Andre Olbrich in Markus Siepen, sta poskrbela za neverjetno okusne harmonije, bliskovite kitarske pasaže ter številne akustične interludije, medtem ko je s simfoničnimi aranžmaji pomagal gostujoči klaviaturist Michael Schuren, kasneje tudi dolgoletni koncertni sodelavec. Pogostokrat razbeljeni bobnarski prehodi Thomasa Staucha so bili ključni za to, da band pri tvorbi bolj dramatičnih konceptualnih trenutkov ni izgubil niti kančka ostrine. Na nekaterih delih so se nahajali tudi gostujoči orkestralni aranžmaji, ki so med drugim vsebovali flavto, kar je zacementiralo postopno Blind Guardian evolucijo iz speed metala in power metala v progresivni metal.
Koncept 'padca noči' v Srednjem svetu bodo prepoznali vsi tisti, ki so prebrali Tolkienovo 'biblijo' Srednjega sveta 'Silmarillion'. »Nightfall in Middle-Earth« se osredotoča na zgodbe o prvem temnem lordu Melkorju oziroma Morgothu, trmastemu vilincu Feanorju ter tragičnemu romanju njegovega ljudstva na zahod, draguljih silmarilih, skritemu vilinskemu mestu Gondolinu ter ljubezenski zgodbi o smrtniku Berenu in vilinski princesi Luthien, katere so bile kronološko umeščene v t.i. prvi vek Srednjega sveta. Posamezne skladbe so med seboj povezovale krajše inštrumentalne uverture ter krajši dialogi, ki so bili vsi po vrsti kvalitetni, kar obenem pomeni, da niso vsebovali 'švabske' angleščine kot se je to rado dogajalo nekaterim sorodnim nemškim skupinam. Za izdatno dozo Tolkienovske magije je poskrbela odlična Marshallova naslovnica, kjer Luthien pleše pred Morgothom, Sauronom (v ozadju, s ščitom), Berenom (v spremenjeni, volčji podobi) ter armado orkov in goblinov.
Že uvodna otvoritev, »War of Wrath«, ki vsebuje dialog med bodočim 'Gospodarjem prstanom' Sauronom, tedaj še ponižnim, prestrašenim služabnikom, ter njegovim arogantnim gospodarjem, prvim temnim lordom, Morgothom, ki hlepi po tem, da bi vilincu Feanorju ukradel silmarile in ugasnil vso svetlobo v Srednjem svetu, je najbolj memorabilna v celotni zgodovini te skupine. Temu je sledil udarni zimzelen »Into the Storm«, nagla koncertna klasika, kjer je Kursch poskrbel za odlično, popolnoma teatralno vokalno dramo, še posebno, zato, ker se je res popolnoma vživel v vlogo temnega lorda, medtem ko so ga spremljale udarne kitarske pasaže, divji bobnarski prehodi in epske harmonije. »Lammoth«, kjer Melkor, ujet v mreži orjaške pajkovke Ungoliath, z rjovenjem na pomoč pokliče svojo zvesto armado orkov in goblinov je predstavljal uverturo v melanholični zimzelen »Nightfall«. Slednji je bil še en epski zimzelen z mogočnimi vokalnimi harmonijami pod močnim vplivom legendarnih Queen, ki resnično dajo vtis kolektivnega žalovanja, medtem ko je Kursch vnovič dokazal, da se je tedaj razvil v enega izmed vodillnih vokalnih mojstrov evropske metal scene.
Epsko, skorajda filmsko vzdušje, ko prek glasbe in besedil oživijo številni slikoviti liki iz Tolkienove literarne klasike, se na skrajno intenziven način stopnjuje skozi celoten album. Trubadurska balada »The Minstrel« je bila uvod v dramatično epopejo »The Curse of Feanor«, ki prek kombinacije mogočnih kitarskih harmonij, ubijalskih bobnarskih prehodov ter brutalno-epske vokalne predstave nazorno predstavi Feanorjev silni bes nad temnim lordom, tragedijo njegovega ljudstva med selitvijo v zahodni del Srednjega sveta in prekletstvo, katero je zajelo njegov celoten rod. »Captured« je vseboval Morgothovo arogantno posmehovanje ujetemu Feanorjevemu sinu Maedhrosu in je služil kot uvod v izrazito dinamično epopejo »Blood Tears«, ki je navdušila predvsem s prelepimi vokalnimi harmonijami, bravuroznimi kitarskimi pasažami ter prelestnimi simfoničnimi aranžmaji, kateri v kombinaciji dobro ujamejo trpljenje vklenjenega Maedhrosa.
Zimzelena mojstrovina »Mirror Mirror«, epska zgodba o gradnji skritega vilinskega mesta Gondolin pod vodstvom modrega kralja Turgona, ki je izšla tudi v obliki singla, se je za večno zapisala med največje Blind Guardian klasike. Veličastna in dramatična kombinacija epskih kitarskih harmonij ter mogočnih orkestralnih aranžmajev, podloženih na bobnarskih stampedih, je okronana z eno izmed najboljših vokalnih predstav v Kurschevi karieri. »Face The Truth« je bil kratek uvod v eklektično poslastico »Noldor (Dead Winter Reigns)«, kjer se razkrije kruta usoda noldorske veje vilincev, ki doživi velike izgube v snežnih planjavah. Kursch tu vnovič navduši s svojim vokalnim kameleonstvom, medtem ko se dramatično vzdušje prek epskih vokalnih harmonij nenehno stopnjuje.
»The Battle of Sudden Flame«, ki se dotika obleganja Morgothove trdnjave Angband, je bila uvertura v ultimativno klasiko »Time Stands Still (At the Iron Hill)«, bržkone celo epski vrhunec celotnega albuma, kjer se na bojnem polju spopadeta vilinski kralj Fingolfin in večkrat ranjeni Morgoth, ki na koncu postane zmagovalec tega epskega spopada. Klimaks te mojstrovine predstavlja srečanje med vilinskim kraljem in temnim lorodom, kjer se Kursch, ob spremljavi epskih večglasij ter mogočnih multiharmonij, neverjetno vživi v obe vlogi.
»The Dark Elf«, posvečen temnemu vilinu Eolu, ki je Turgunovi sestri zaplodil izdajalca Maeglina, kateri je bil glavni krivec za padec Gondolina, je kratka uvertura v eklektično dramo »Thorn«, kjer se vzdušje spreminja iz sekunde v sekundo. Tu se razkrije tragična usoda tako izdajalskega vilina Maeglina kot smrtnika Turina Turambarja, ki je bil zaveden v to, da se je poročil z lastno sestro, v temo padlih junakov, katera sta zavedla temni lord oziroma njegov zmaj Glaurong ter posredno povročila njun tragični konec.
»The Eldar«, eden izmed redkih baladnih trenutkov na albumu, je prek Kurschevega izjemnega petja vseboval slovo umirajočega, zastrupljenega vilinskega kralja Finroda Felagunda od svojega prijatelja, smrtnika Berena. »Nom the Wise« je bila kratka Berenova žalostinka za pokojnim Felagundom. Do kraja razbeljeni epski marš »When Sorrow Sang«, kjer Beren poje o svoji ljubezni do Luthien in se obenem zaveda svojih zadnjih trenutkov pred smrtjo v žrelu Morgothovega volka Carcarotha, je še eden od veličastnih vrhuncev tega grandioznega konceptualnega albuma.
»Out On the Water« je bila kratka akustična balada, posvečena poslednjemu prebivališču Berena in Luthien. »The Steadfast« zaznamuje Morgothovo šopirjenje pred ujetim Hurinom, kateri mu kljub mučenju ni hotel razkriti skrivnosti o Gondolinu. Mračna mojstrovina »A Dark Passage«, ki vsebuje Morgothovo zmagoslavje in bahanje, potem, ko je preklel celoten Hurinov rod ter premagal združene armade svojih največjih sovražnikov, je predstavljal epski klimaks »Nightfall in Middle-Earth«. Kursh se je vnovič odlično vživel v vlogo arogantnega temnega lorda, medtem ko so epsko atmosfero do zaključnega marša razbelili slikoviti časovni prehodi, izborne kitarske harmonije ter orkestralni vložki, ki so vnovič poskrbeli za izjemno atmosfero. Zaključek »Final Chapter (Thus Ends...)« je končno sporočilo o Morgothovem (začasnem) zmagoslavju na račun izdajstva, vendar obenem vsebuje tudi žarek novega upanja za vsa svobodna ljudstva Srednjega sveta.
Na ponovni izdaji albuma iz leta 2007 se je nahajala akustično usmerjena balada »Harvest of Sorrow«, ki je v španski verziji leta 2002 izšla na naslednjem albumu »A Night at the Opera«, čeprav je konceptualno spadala na »Nightfall in Middle-Earth«, saj govori o Turinovemu slovesu od njegove pokojne sestre Nienor.
»Nighfall in Middle-Earth« je še dandanes najbolj svetel dragulj v kroni nemških prog/power metal šampionov. Konceptualna mojstrovina, osnovana na podlagi zgodb ter dogodkov iz Tolkienove literarne mojstrovine 'Silmarillion', je izšla v času tik preden se je v kino dvoranah pojavila filmska verzija trilogije 'Gospodar prstanov', katera je izdatno popularizirala zanimanje za vse kar je bilo povezano z deli britanskega mojstra fantazijske literature.
Blind Guardian se je za razliko od številnih sorodnih powermetalskih skupin, ki fantazijsko tematiko skozi glasbo večinoma predstavljajo na pretirano pompozen način z obilico pretiravanj, posrečilo ustvariti prog/powermetalsko konceptualno klasiko, ki je odlično prestala test časa. Obenem je bil to njihov prvi dosežek, ki je izšel v Ameriki, kar pomeni, da se jim je z njim naposled posrečil preboj izven evropskih meja. V primeru kasnejšega izida bi ta plošča verjetno naletela še na večji komercialni odziv, medtem ko je bila predstavitev koncepta izključno v nemškem jeziku znotraj knjižice albuma edina zares zgrešena poteza s strani banda. Kljub številnim napovedim, da bo »Nightfall in Middle-Earth« dobil zaključek in da Blind Guardian snujejo drugi del epskega koncepta o silmarilih in Morgothu, pa nadaljevanje zaenkrat še vedno ni bilo ustvarjeno.
na vrh