"Night Passage" je ena izmed poslednjih klasik iz zakladnice legend jazz fusiona Weather Report, katera uspe pričarati njihove romantične čase, ko je znotraj visoko profiliranega kolektiva vladala neverjetna inštrumentalna harmonija in spontanost glasbenih idej. Glavna posebnost tega studijskega albuma je, da je bil od začetka do konca posnet v živo, pred publiko 250-ih srečnežev, ki so se tisti večer znašli v dvorani Complex (Los Angeles). Skupina je na vrhuncu svojih koncertnih moči priredila nepozabni dvodnevni koncertni spektakel, kateri je vseboval dve predstavi na posamezen večer. Med koncertnimi izvedbami Weather Report klasik so se znašle tudi popolnoma nove kompozicije, ki so se prek manjših studijskih obdelav znašle v vlogi temeljnih sestavin "Night Passage". Zvok albuma ne bi mogel biti bolj drugačen od predhodnika "Mr. Gone" (1978), kateri je doživel številne kritike na račun preproduciranosti, predvsem kar se tiče tekstur modificiranih sintetizatorjev. Gospoda Zawinul in Pastorius torej nista ponovila produkcijske napake ter poskrbela za izjemno živ, poln in naraven zvok.
Tisto bistvo, v čemer je "Night Passage" prekosil kvaliteto svojega predhodnika, pa se skriva v naravi posameznih kompozicij, saj so z njim napovedali povratek k tradiciji sproščenih improvizacij iz zgodnjih let njihove kariere. Weather Report so bili v tem obdobju že pošteno naveličani slave in igranja pred ponorelo publiko, ki je vsak večer zahtevala igranje hitov v maniri rockovskih skupin. Odpor do oznake "jazz rock" je postajal vse večji. Sledila je logična reakcija prek katere so se vrnili nazaj k svojim bolj tradicionalnim jazzovskim zvočnim koreninam, ki so temeljile na popolnoma sproščenih improvizacijah in manj strukturiranem načinu komponiranja. Tako so delno obnovili duh svojih zgodnjih dni s tem, da so zadržali visoko kompleksnost, naelektrenost in izjemo inštrumentalno aroganco; lastnosti, katere so pridobili na prelomu 70-ih. Zaslugo za korak v pravo smer se zagotovo skriva tudi v prihodu novega tolkalista Roberta Thomasa Juniorja. Slednji je s svojo ljubeznijo do tradicionalnega jazza vnesel potrebno ritmično dinamičnost, katero sta Zawinul in Shorter že nekaj let pogrešala. Robertova tehnika je bila bližje bebopu kot pa latino ritmom večine njegovih predhodnikov.
Improvizacije znotraj posameznih kompozicij so na "Night Passage" med najbolj navdušujočimi v njihovi povesti. Weather Report so od nekdaj sloveli po izjemni uigranosti in svojevrstnih koncertnih presenečenjih. Spontanost in hitrost s katerima so se izkazali v teh dveh večerih pa je bila naravnost neverjetna. Za osupljivo instrumentalno kohezijo ter pustolovstvo pri ustvarjanju posameznih aranžmajev in harmonij so bili zaslužni prav vsi člani skupine. Pri temu so pustili dovolj prostora za posamezne solo točke, ki služijo za predstavitev legendarnih talentov, katerih ni potrebno posebej predstavljati. Vsi ljubitelji legendarnega Jaca Pastoriusa imajo na "Night Passage" ogromno razlogov za čisto uživancijo, saj najbolj duhovit, da ne bom rekel najboljši, basist vseh časov poskrbi za vrsto nepozabnih, mavrično obarvanih bas linij, izvirnih solaž in sočnih rifov ob katerih se včasih kar pozabi, da ne gre za zvočne delnice električne kitare.
Med sprehodom od kompozicije do kompozicije se zlahka ugotovi, da slogovni preobrat h koreninam uteleša že odlična naslovna stvaritev. Sproščenost in spontanost znotraj posameznih improvizacijskih vložkov je na zavidljivi ravni. Shorterjeve saksofonske pasaže so ob bogati ritmični spremljavi bližje tradicionalnemu jazzu kot fusionu, medtem ko za eksperimentalno igrivost poskrbijo predvsem Pastoriusove funkovske bas linije. Tisto kar pri tej kompoziciji najbolj fascinira je hitrost igranja, ki narašča premočrtno z dolžino trajanja. Veliki svetovni popotnik Zawinul je zanjo dobil navdih med nočno vožnjo z vlakom od Benetk do Dunaja, kjer je prisluhnil ritmom šklopotanja železniških tirov in zvočnim oznanilom železniških postaj. Z naraščanjem ritmične hitrosti se do potankosti ujame tovrstno vzdušje pospešujočega vlaka. "Dream Clock" s svojo nežno melodijo, grajeno na mogočnih valovih Zawinulovih sintetizatorjev in sanjavih Shorterjevih saksofonskih pasažah, na prijeten način umiri razburkanost prejšnje skladbe. Tu je mogoče občutiti tisti zasanjani utrip, ki je prevladoval na njihovih zgodnjih delih. Peter Erskine, kateri se izkaže s pestro uporabo činel, je za svoj solo album "Motion Poet" (1988) posnel nekoliko spremenjeno verzijo te klasike.
"Port of Entry" je njeno pravo nasprotje, saj gre za brezkompromisen improvizacijski juriš, kjer se lahko občuduje izjemen smisel skupine za zvočno kombinatoriko. Najboljši trenutek kompozicije nastopi z ubijalsko Pastoriusovo solažo, katera prek temperamentne spremljave tolkal in bobnov poda roko nič manj izborni Zawinulovi solaži na sintetizatorju. Na koncu je mogoče slišati bučne ovacije publike, kar še dodatno zabeli razgreto vzdušje. "Forlorn" je skorajda tipičen Zawinulov kompozicijski otrok, kjer se nahajajo njegovi čuječni, rahlo otožni okraski na električnem klavirju ter kar se da subtilna spremljava Shorterjevega saksofona. Forlorn je angleška fraza za izgubljenost oz. zapuščenost s katero dobro shaja temačno vzdušje te kompozicije. Weather Report so bili vselej svojevrstni mojstri koncertnih presenečenj. Za največje presenečenje albuma poskrbi odlična priredba Ellingonove klasike "Rockin' in Rhytm", katero so nadgradili s številnimi duhovičenji na saksofonu ter klaviaturah, kot tudi z nagajivimi ritmični okraski na basu, saj so bile priredbe v njihovi povesti resnično pravcata redkost.
"Fast City" je, skladno s svojim naslovom, utelešenje brezkompromisne ritmične hitrosti, predvsem na trojni relaciji Pastorius-Erskine-Thomas Junior, čeprav tudi "ta stara dva" na imeniten način vzdržujeta korak s svojimi mlajšimi tovariši. "Three Views of a Secret" je eden izmed Pastoriusovih najboljših skladateljsko-inštrumentalnih biserov sploh. Genialni basist se z njim ne izkaže samo kot dih jemajoči inštrumentalist, temveč tudi kot izjemen skladatelj. Kompozicija se šibi pod težo bogatih aranžmajev na saksofonu, medtem ko so improvizacije ter srhljive pasaže v njenem srednjem delu za vse prste polizat. V zaključku se popolnoma spontano in nepričakovano izoblikuje veličastna melodija. Izvorna, orkestralna, verzija te klasike se nahaja na Jacotovem drugem solo albumu "World of Mouth" (1982). Za monumentalen zaključek pa poskrbi epski, več kot 10-minutni "Madagascar", ki odraža Zawinulovo zaljubljenost v afriške pokrajine in svetovno glasbo. V vseh pogledih gre za eno izmed najveličastnejših improvizacij v povesti skupine, kjer se odprejo neslutne zvočne širjave, predvsem prek norih pustolovščin na Oberheim sintetizatorju ter brezmejno duhovitih ritmičnih etno vložkov.
"Night Passage" predstavlja nadvse uspešen povratek k nekaterim zvočnim normam s katerimi so legende jazz fusiona obnovile svojo zvestobo popolni zvočni spontanosti. Po spogledovanju z jazz rockom na mojstrovinah "Black Market" (1976) in "Heavy Weather" (1977) ter v manjši meri s smooth jazzom na "Mr. Gone", je ta slogovni preobrat nastopil kot nadvse dobrodošla osvežitev. Album ves čas krasi izjemna sproščenost, spontanost ter živ zvok. Obenem pa se že od svojih zgodnjih let niso ponašali s tolikšno stopnjo eteričnosti in tako pestrim številom imenitnih improvizacij. V tem oziru predstavlja enega izmed najboljših trenutkov njihove diskografije. "Night Passage" je mojstrski dosežek, katerega bodo dandanes znali najbolj ceniti vsi tisti, ki so pri Weather Report vselej občudovali predvsem njihovo spontano jazzovsko naravo, ki je črpala na popolnoma svobodnih, nestrukturiranih zvočnih formah in so na jazz rock fusion gledali samo kot na eno izmed mnogih stopenj njihovega razvoja.
na vrh