Mad Max: Night Of White Rock

Še ena od skupin, ki ni od včeraj (zgodba o njej se je pričela leta 1984), izdaja po dolgi abstinenci nov album. Michael Voss (Casanova, Demon Drive) in Axel Kruse (Jaded Heart) sta lanskega leta poleti znova združila moči in oživela Mad Max. In rezultat tega je?

Album, ki se dotika tistega kar je treslo podobo rock zemljevida na prelomu osemdesetih v devetdeseta! Glam metal. Vsekakor neaktualno in nezanimivo za moderni trg, vendar pa lep dokaz da fantje pač skladajo tisto kar želijo in znajo. Nemci Mad Max ponujajo super produkcijo, produkcijo pravšnje globine in inštrumenti v njej svobodno dihajo. Ohranjena je živost plošče, saj nosijo kitarski riffi kanček tiste prepoznavne ostre surovosti, po kateri Nemce pravzaprav spoznaš (tudi bodisi v tradicionalnem ali modernem power metalu). Vokal je melodičen, izdelan in močan, pravšnji za izraz melodičnega hard rocka, ki ga gojijo Mad Max.

Album sicer trpi zaradi nekonsitence in nekatere pesmi so prav preveč šablonsko predvidljive z prežvečenimi dobro znanimi rockovskimi formami (Hope To See You, baladeska Unbelievable, Queen kliše "We Will Rock You" z naslovom Raise Your Head, ali pretirano pomehkužena Bad Day In Heaven). Okej, okej! Sicer ni več "breaking news", da je vse izumljeno v hard rocku, vendar nekatere skladbe na "Night Of White Rock preprosto ne zvenijo "resnično". No po drugi plati srečno rešuje tale album pred polomom nekaj skladb, ki so točno nasprotje omenjenega in nedvoumno presenetijo s svežino, fluidnostjo in udarnostjo, ki hvaležno in učinkovito zleze pod kožo. Adrenalinski kitarski riffi porinjeni v produkciji naprej, zaživijo z odločnim vokalom Michaela Vossa in tako se zgodi že z otvoritveno navito To Hell And Back Again. Vsekakor so temelj odličnosti teh skladb prepričljivi in dovršeni refreni, ki zvenijo dramatično dovolj, to pa uspeva vnesti pravšnji nivo visokega vzdušja, ki dopolnjeno z rockovsko udarnostjo in melodičnostjo, ki ji Mad Max znajo učinkovito streči, drzno zgrabi poslušalčeva ušesa. Ti trenutki albuma so, poleg To Hell And Back Again, zlasti naslovna pesem Night Of White Rock, ki je atmosferični vrhunec plošče, potem Losing It Again, himnična Homeless in "acceptovska" Upon My Soul.

Mad Max se nagibajo v verzih k (jejhata!) rimokatolicizmu. Kaj bi človek rekel, drugega kot to da gre sedaj za tipične predstavnike "white hard rocka". Nekateri jih štejejo kot nemško različico skupine Stryper, vendar pa bolj kot to slogovno spominjajo zlasti na "sestrski" skupini Jaded Heart ali Casanova. Skratka "Night Of White Rock" je povprečen album, ki se ga ne bodo sramovali ljubitelji nemške šole hard rocka in ljubitelji starega šmink glam metala. Vendar kot rečeno. Manjka mu konsistenca in odločnost preko celotne minutaže. Kakorkoli, gre za izvrstne glasbenike, ki posedujejo absolutni potencial, da spravijo v prihodnje od sebe, ubijalski hard rock album od glave do pete.