Thin Lizzy: Night Life

Začetki so vedno težki. Podobno velja za Thin Lizzy, ki po treh neopaženih albumih stopajo na krilih dveh svežih pridobitev v novo obdobje. S Gorhamom in Robertsonom na krovu začne Lynott odpirati novo poglavje v Lizzy zgodbi, prav nič pa se nebi zmotili, če bi rekli, da se z Night Life namesto drugega poglavja piše kar nova knjiga. Kakorkoli že, album ki je na začetku veliko obetal, prinese Philu in Co. v obliki zaušnice predvsem velik glavobol.

Z Night Life naj bi pred nami stala neka nova, bolj sveža Lizzy postava, odločena, da nas dokončno prepriča v navidezno minulost starih časov. Pa so te časi res minili? No, stare navade le ne gredo tako hitro v pozabo, kar velja tudi za Night Life. Saj ne da Lynottu manjka odločnosti in vizije, kar boli je mlačen pristop obeh kitaristov, ki govori o njuni izgubljenosti v svojih novih vlogah. Večina bremena tako pade na samega Phila, ki tako v svoji goreči želji po uspehu seveda povsem pregori. Drugi velik minus gre na račun produkcije, za katero je zadolžen podobno izgubljeni Ron Nevison. V vsem tem nastalem cirkusu Lynott tako brez pomoči ostalih povsem zvodenele in prazne situacije ne uspe rešiti Svetlih momentov je malo, eden takih je divja hard rokerska zadeva Sha – La – La, ki nam s svojo brezkompromisno magijo govori o besu in emocijah globoko zakopanih pod debelo plastjo preteklih razočaranj. V isto kategorijo spada It's Only Money, verjetno nasploh najbolj podcenjena Thin Lizzy skladba. Vendar pa niti ta dva dragulja, niti Still In Love With You, odlična balada, a na žalost v preveč plehki izvedbi, ne uspejo popraviti slabega priokusa, nastalega zaradi dolgočasne in popolnoma apatične atmosfere. Mehko cuclanje She Knows, ki zelo plašno odpre album, ter popolnoma neorientirani blues Night Life, ki se za nameček izgubi še v smešno naivnih orkestralnih aranžmajih pričata o kopici zadev, ki se jih Phil in Co. še morajo naučiti. Neumnosti kot Frankie Carroll resnično nebi smele dobiti svojega mesta na albumu tako resnih zasedb, kot so Thin Lizzy. Le kako naj nekdo fante resno jemlje, ko pa se po zapitemu Frenku naenkrat znajdemo sredi smešnega funka Showdown? Fantom tu resnično nič ne gre od rok saj tudi odsekani hard rokerski rifi, ki jih je seveda samo za vzorec, delujejo umetno in zelo neiskreno. Žal.

Vrhunec te zmešnjave predstavlja inštrumentalna Banshee, resnično slaba ideja, katere pomen ter sporočilo je verjetno neznanka tudi samim Thin Lizzy. Mogoče je tako celo najbolje. V boljšo voljo nas spravi Philomena, posvečena tako Irski kot Philovi mami, kjer nas ponovno pozdravi tista tipična Lizzy magija, ki je na albumu tako kronično manjka. Verjetno je bilo tu za fante vendarle prezgodaj. Na to neprijetno dejstvo nas nesramno spomni Dear Heart, za katero človek, predvsem zato ker gre za zadnjo skladbo na albumu, res ne ve, ali je vesel da jo sliši, ali ne! Mislim, da je bo večina izmed vas vesela, tako kot moramo biti vsi Thin Lizzy oboževalci na koncu vendarle hvaležni za to prehodno obdobje, ki se zdi nepogrešljivo za nadaljno preobrazbo Phila in Co. v od vseh nas tako spoštovane ter nepozabne rock & roll legende.