Aerosmith: Night In The Ruts

Night In The Ruts bi lahko brez problema označili za album, ki je razbil Aerosmith na dvoje. Posnet v težkih okoliščinah, predstavlja verjetno dotlej najbolj grobo podobo Bostonske zasedbe, s katero Tylerju in kompaniji, vsem slabim napovedim navkljub, uspe svojo zgodbo sedemdesetih let vseeno zaključiti v velikem slogu.

Night In The Ruts bi vsekakor z lahkoto dosegla standarde svojega slavnega brata Rocks, če fantje le nebi delovali tako razštelano. Po drugi strani pa prav ta nekontrolirani pristop album neprestano zalaga z nekakšnim še posebej privlačno negativnim nabojem, ki ga na Draw The Line ni bilo več moč zaslediti. Tokrat nas Aerosmith ponovno razvajajo s staro dobro hard rokersko štimo, prepolno tipičnih Perryevih umazanih rifov, ki že po tradiciji do najmočnejšega izraza prihajajo šele ob Tylerjevih značilnih vokalno "cirkuških" akrobacijah. Čeprav album Aerosmith predstavi v docela homogeni podobi, ta daje zelo varljivo sliko dejanske situacije. Ob tako dobro izpeljanih idejah, ki jih Night In The Ruts prikazuje, si je namreč zelo težko predstavljati realno razmerje sil na relaciji Tyler – Perry. Slednji se, zahvaljujoč alarmantnemu stanju znotraj zasedbe, sredi snemanja odloči celo za samostojno glasbeno pot. Ob vseh težavah je, glede na dejstvo, da je bila komunikacija dvojice na tej točki enaka nični, ta poslednji "leteči" dokument, s katerim se za dolgo časa tudi zaključi saga originalne Aerosmith zasedbe, mojstrovina v vseh glasbenih pogledih.

Ironija je, da se skladbe, ki odlično zaokrožujejo nekakšno avtobiografsko podobo zasedb, ponavadi znajdejo na albumih vse prej kot primarnega pomena. Ena takih je No Surprize, odlična hard rock zadeva, ki se vseskozi vrti okoli enostavno zamišljenega motiva. Dokument energije in odločenosti, ki se kljub evidentno bližajočemu kolapsu, v igri gospodov še vedno zrcali. Pravi emocionalni vihar pa nas zadane z fenomenalno Chiquito, do konca zmešano deklino, še eno mojstrsko izmišljotino dvojice Tyler – Perry! Skladba, močno zaznamovana z barvitimi pihalnimi aranžmaji, za katerimi ponovno stoji gospod Steven, enostavno mora biti ena boljših Aero stvaritev vseh časov. Agresiven in zato toliko manj vljuden začetek albuma prekine bolj mlahava priredba Remember (Walking In The Sand), ki se izkaže tudi za najnižjo točko albuma. Ta se ponovno začne strmo vzpenjati na krilih zabavnih Cheese Cake, s ponovno briljantnim Perryevim slideom, ter predvsem Three Mile Smile, kjer se v vlogi solista prvič predstavi Perryeva zamenjava Jimmy Crespo. Odličen solo, ki pa novopečenemu "kovaču" na žalost ne dopušča veliko prostora za manevriranje. Za prikaz vseh njegovi kvalitet bo zato potrebno počakati še vsaj tri leta, kajti gospod se je tokrat kot se za vajenca spodobi previdno osredotočil predvsem na bolj Perryevski pristop.

Za podobno zabavno, a vendarle malenkost bolj pogrešljivo, se izkaže pošteno obteženi blues Reefer Head Woman. Skladba svojo podobo, ob spremljavi enoličnega sola ustne harmonike, gradi okoli tradicionalnega blues okvira, kar ji prej škoduje kot koristi. Podobno velja za Tylerjevo prijateljico Mio, ki se izkaže kot le še enkrat več predelana Dream On. Njune puščobnosti nas na enostaven način osvobodi funky zadevica imenovana Bone To Bone (Coney Island White Fish Boy), ki v svoji razgibani ritmiki na celotnem albumu še najbolj izstopa. Razburljivo dogajanje še dodatno naelektri odlična priredba Yardbirds klasike Think About It, ob kateri prava Aerosmith moč pride do najmočnejšega izraza. Prav neverjetno je, da so fantje v teh za kakovostno delo dejansko nemogočih pogojih, še vedno bili sposobni kazati svojo pravo podobo, ki jih je konec koncev tudi naredila za eno največjih rokerskih zasedb vseh časov!