»Night After Night« je bil edini uradni koncertni album kultne britanske progresivnorockovske superskupine UK, katero so v njeni zadnji fazi tvorili prekaljeni basist in pevec John Wetton (ex-Family, King Crimson, Uriah Heep, Roxy Music), genialni klaviaturist/električni violinist Eddie Jobson (ex-Curved Air, Roxy Music, Frank Zappa) in bobnarski čudodelnik Terry Bozzio (ex-Frank Zappa). Slednji je na drugem UK studijskem albumu »Danger Money« (1979) uspešno zamenjal enega najboljših britanskih bobnarjev vseh časov, Billa Bruforda (ex-Yes, King Crimson, Bruford). Preden so prej našteti glasbeni mojstri rekli 'bobu bob' in (navidezno za vse čase) opravili z UK zgodbo, so za slovo izdali še koncertni album, ki je vseboval posnetek z dveh nastopov v Tokiu. Slednja sta se zgodila junija 1979 v koncertnih dvoranah Nakano Sun Plaza in Seiken Kan. Njihova poslovilna turneja je potekala v dveh sklopih. Na prvem, ameriškem delu turneje, so nastopali v vlogi predskupine za Jethro Tull, katerim se je Jobson pridružil takoj po razpadu UK, medtem ko so na preostalem delu turneje nastopali samostojno oziroma v vlogi glavnih koncertnih nosilcev.
Posnetek se odpre z naslovno skladbo, se pravi »Night After Night«, katera je izšla tudi kot single, ki je na B-strani vseboval skladbo »When Will You Realize?«. Slednja ni izšla na nobenem uradnem UK albumu. Kasneje jo je Wetton s spremenjenim besedilom ponovno posnel na svojem solo prvencu »Caught In the Crossfire« (1980). Menda naj bi prav ta stvaritev povzročila razdor med triom in posledični razpad UK. Dva angleška gospoda in ameriški pavliha, ki se je kot član banda legendarnega Franka Zappe, kjer je 'v živo' še posebno navduševal v vlogi »Titties & Beer« hudiča, naučil vseh možnih ritmičnih in verbalnih vragolij, že od prve sekunde dalje, ob kvalitetni produkciji v režiji Jobsona in Wettona, uprizorijo nepozabno koncertno predstavo.
Pri tem niti malo ne moti dejstvo, da je vse kitarske deleže nadomeščala Jobsonova električna violina, saj UK po odhodu kultnega kitarista Allana Holdswortha (ex-Tempest, Soft Machine, Pierre Moerlen's Gong, Bruford) niso iskali zamenjave. Na večini »Night After Night« skladb se poraja zanimiv odgovor na to, kako bi delovala vmesna zvočna pot med mojstri mrakobne, fusionistične kompleksnosti King Crimson in melodično rockovskimi šampioni Asio, Wettonovo kasnejšo (in trenutno spet aktualno) skupino.
Tako na skladbah kot je uvodni »Night After Night« vlada neutolažljiva melanholika Wettonovega vokala, podprta z melodičnimi simfoničnimi aranžmaji, kompleksnimi violinskimi improvizacijami in domiselnimi ritmičnimi variacijami, kar pomeni, da se subtilnost in tehnična dovršenost ves čas sprehajata z roko v roki. Na izvrstni verziji kompleksne balade »Rendezvous 6:02« sredi množice norih improvizacij z vsemi žavbami podmazani trio demonstrira izjemen smisel za ustvarjanje melodramatične atmosfere in kreativno pletenje ritem linij med posameznimi, nepričakovanimi časovnimi prihodi.
AOR rušilec »Nothing To Lose«, kjer vladajo mogočne vokalne harmonije in Jobsonove sintetizatorske umetnine, kot daleč najbolj komercialna, pa tudi najbolj udarna stvaritev tega koncertnega posnetka, dvigne vzdušje do točke vrelišča. Navkljub melodični strukturi in hipnotičnemu refrenu tudi to pot večkrat zavladajo kompleksne električno-violinske pasaže, rožljajoče bas linije, šelesteče sintetizatorske teksture in ubijalski bobnarski prehodi. V podobnem AOR slogu, ki že daje slutiti na bodoče Asia uspešnice, je tudi za to izdajo povsem unikatni »As Long As You Want Me Here«, katerega ni moč najti na nobenem od obeh UK studijskih dosežkov. Glede na Wettonov nagovor vzhičeni japonski publiki so ga očitno nameravali izdati na nikoli posnetem tretjem studijskem albumu, kar pomeni, da bi po vsej verjetnosti mutirali v AOR band, kar pa Jobsonu ne bi bilo niti malo všeč. Melodični, radiu dopadljivi refren je pospremljen z mogočnimi vokalnimi harmonijami ter številnimi melodičnimi aranžmaji na klavirju.
Na »Alaska« nastopi Jobsonov veliki 'zvezdniški' trenutek, ko se izkaže z vražje vehementnim obdelovanjem sintetizatorske tehnologije poznih sedemdesetih. Izvedba hiper-dramatične poslastice »Time To Kill«, ena izmed boljših skladb z istoimenskega UK prvenca, izpade super in tako rekoč enakovredno studijski različici. Relativno kaotični uvodni del z zblaznelimi, 'supersoničnimi' improvizacijami, kjer potekajo epski boji med razdraženimi bas linijami, ognjevitimi bobnarskimi prehodi in visoko donečimi sintetizatorskimi teksturami, uspešno nasledi Wettonova teatralna pevska predstava.
Skrajšani, prirejeni inštrumental »Presto Vivace« je bil uporabljen kot uvod v fenomenalno verzijo »In the Dead of the Night«, najbolj znanega UK dosežka sploh, ki ga nekoliko mlajši ljubitelji kvalitetne rock glasbe poznajo tudi v izvedbi švedskega kitarskega virtuoza Yngwieja Malmsteena. Ta verzija ima še bolj izpostavljene sintetizatorske linije v primerjavi s studijskim izvirnikom, medtem ko so originalne kitarske pasaže preklemano učinkovito zamenjale Jobsonove vragolije na električni violini. Posnetek se zaključi še z eno klasiko, »Caesar's Palace Blues«, ki z bluesom, kljub naslovu nima nobene povezave razen tega, da ga zaznamuje izrazito melanholično vzdušje, saj na njem vladajo ognjevite bobnarske in violinske improvizacije, podprte s še enim izjemnim Wettonovim pevskim podvigom.
UK so na z osupljivo koncertno energijo prežetemu poslovilnemu dosežku »Night After Night« še zadnjič demonstrirali, zakaj so bili poslednja relevantna progrockovska superskupina sedemdesetih ter poskrbeli za nepozabno slovo. Neuspešnih poskusov njihove vnovične oživitve je bilo v naslednjih desetletjih precej, dokler se Wetton, Jobson in Bozzio niso leta 2012 spet zbrali skupaj in organizirali svojo prvo koncertno turnejo po več kot treh desetletjih.
na vrh