Fintroll tudi z novim albumom poglabljajo gaz, ki so jo definirali s predhodnikom "Ur Jordens Djup". Kot je v svojem smelem spisu v prid recenziji predhodnika "Ur Jordens Djup" (2007) ugotovil vrli RockLine kolega Rok Klemše TUKAJ, se novi Fintroll vse bolj pečajo z integracijo ličil ekstremnega metala (black metal), kot tudi z vsebino, ki neguje vse več zatekanja k razgibanim simfoničnim aranžmajem (na krilih klaviatur). V ta namen so Fintroll integrirali v svojo postavo celo dodatnega klaviaturista. To je Aleksi "Virta" Virta, ki je doslej od leta 2005 pomagal skupini izključno na koncertnih nastopih. Zasedba se naslanja vse bolj tudi na integracijo klasičnih riffov in ritmov, kakršni so značilni za zasedbe, kot so denimo njihovi rojaki Ensiferum. "Nifelvind" (izraz bi lahko prevedli v "veter iz pekla", ali "peklenski veter") poglablja načeto gaz predhodnika. Vse bolj se izgublja element norčave šegavosti ali pristnega burkaštva, ki je bil še kako osvežilen na pravi "trolmetal" plošči, kot je "Jalktens Tid" (2001). Fintroll so ustoličili pravo glasbeno zmes, ki jo zaznamujejo tradicionalni folk napevi, elementi metala strogo nažigaških riffov, s čvrsto konotacijo tradicionalnih humppa ritmov ("humpa" je finska polka) in zavili vse skupaj v iskreno zabavo, v kateri je rado občasno zavrelo tudi po alkoholnih hlapih iz ust opotekajočih akterjev. Tega je na zadnjih dveh ploščah vse manj in manj.
Ne glede na to, da je Solsagan ekstremni folk metalski juriš, ki ga v tej usmeritvi komajda še ohranja zlasti peklenski tempo ritma, pa ekstremno trzanje v predrefrenu prinaša zlovešči piš poznan zlasti jeziku black metala. Refren pa bo slekel pravega ljubitelja folk metala. Ta nosi pravi pristni norčavi napev skandiranja plemenske žurke skrite v najglobljem kotičku finskih smrekovih gozdov na prehodu tajge v tundro, ki ga smrdljiva inu virozna noga rimokatoliške zalege nikdar ni uspela doseči. Boljšega epa polne bombasitike in ekstremne metalske agresije si človek v uvodnem delu plošče ne bi mogel želeti. Kar se te skladbe tiče, deluje tako bravurozno v kombinaciji ujete "pivske žur" atmosfere in jurišne udarnosti, da bi lahko ta skladba odslej odpirala sleherni koncert skupine. Tudi vse koncerte sleherne prihodnje koncertne turneje (kot bi to moral početi obvezno Aces High očakov Iron Maiden). Skladba kot je I Tradens Sang je potres, kjer skupina dobesedno kuri v peklenskem kotlu svoje žrtve, saj se v agresivnem izročilu, kakršnega ponudi, približa prav robu ekstremnih metal žanrov (black metal). Zmagovita kombinacija srednje hitrega tempa v nadaljevanju, podloženega z dvojno bas boben stopalko kreira pravi pogubni žmoht in opomni na starejšo podobo Fintroll glasbe.
Mnogokrat se v trenutkih, ko se bohotijo simfonični aranžmaji klaviatur, riffanje nekoliko potuhne v (sicer odlični) produkciji, kot je to denimo v skladbi Tiden Utan Tid. Galgasang je akustična skladba banjo aranžmajev s folk napevi, ki pa delujejo prej v funkciji žalostinke kot tradicionalnega Fintroll burkaštva. Njena funkcija je zlasti učinkovita razbremenitev "marš nažiganja" naših dobrih trololjubcev v drugi polovici albuma. Skladba Mot Skuggornas Varld znova razpne znamenita Fintroll jadra. Vsebuje plesni humppa ritem, ki vam bo pognal kri po ožilju višjega pretoka na sekundo. Fintroll klasicizem. Iskani in zahtevani standard skupine. Odlična zmes porogljive zabave ter prihuljene hudobije. Spet Under Bergets Rot prikazuje premike proti metal značilnostim poganskih bratov Ensiferum, le da Fintroll ne tiščijo tako močno na stopalko za plin - oddaljene vzporednice je mogoče najti s Children Of Bodom,. Slednji so eni glavnih krivcev, ki so med prvimi pokazali, da lahko ekstremno melodični princip v metalu še kako dobro prenaša growl vokal. Še bolj navdahnjeno in vznemirljivo pa ga prenaša seveda tudi razvojno razširjeni in nadgrajeni pristop v folk metalu, kakršnega seveda srečamo v glasbi Fintroll.
Kakorkoli obračam in analitično drobim tale album pod drobnogledom, ostaja unikatna kolizija nabrušeno porogljive hudobije in strogega metalskega nažiganja unikat skupine, ki postavlja. tudi album "Nifelwind" na posebno mesto prizorišča dometov vse močnejšega folk metala, ki je do danes že dobil jasno definirane obrise skozi dobro desetletje obstoja. Drap je verjetno v tem oziru skladba na katero smo na novem albumu vsi čakali. Če ne boste prej bruhnili v smeh, potem se vam bo to zagotovo zgodilo na motivu, ko skupina zapolni izbrani prehod (umiritev skladbe) z regljanjem žab ter v nadaljevanju s hudomušnim motivom izhoda iz albuma, v katerem vodi poanto skladbe vodilni motiv odigran na rogu.
Fintroll postajajo z novim albumom vse bolj simfonični, zlobni, atmosferični, klaviature nosijo vse večji pomen v glasbeni podobi. Ni jim več toliko do šale in robate spotikavosti pijanih trolovskih hrustov. Vsekakor je šegavost prisotna, vendar ne izstopa na albumu. Primat ji jemlje mera resnosti, ali če lahko uporabim izraz zrelosti aranžiranja, ki v svoji smelosti in preizkušanju, sicer novim Fintroll podtika nekaj vzporednic drugih skupin, kot so Ensiferum ali Moonsorrow (skladba Fornfamnad), kljub temu, pa ostaja skupina tudi z "Nifelvind" unikatni dejavnik na prizorišču folk metala. Hkrati z vpletanjem še višje stopnje poslušljivosti na rovaš dodajanja bogatih aranžmajev klaviatur, pridobiva tudi ekstremni vokal več melodičnega akcenta. In suma sumarum. "Nifelvind" je odličen nov folk metal Fintroll album. Ne tako zabaven in vznemirljiv, a odlično aranžiran ter v vodilnih melodijah in živem vzdušju še kako vešče izpiljen. Skupina z njim dosega nov razvojni korak v preobrazbi izrazne biti in artističnem zorenju, ki ni tako presunljiv. Je dokaj predvidljiv in obenem zelo dober.
na vrh