Val oživljanja slovenske pankerske preteklosti noče in noče pojenjati, veliko nekdanjih prvoborcev je spet stopilo na odre in v studijske hrame ponovit oziroma nadgradit svoje minulo delo.
V prvi vrsti gre seveda za dokumentiranje legendarnih in prelomnih trenutkov v zgodovini slovenske popularne glasbe, posneti 30 let star material s pomočjo tehnologije, o kateri takrat še sanjali nismo...a vendar, ostaja veliko vprašanje: kaj potem?
Lahko ostaneš pri prvem koraku (kakor Kuzle) ali pa se odločiš, da je fajn spet igrati skupaj in stati na odru ter da imaš še kaj povedati (primer Niet), vsaj toliko, da boš posnel ploščo s čisto svežim materialom.
Tako so se odločili Buldogi in nam ponudili v poslušanje svojo ploščo z naslovom Ni lepo. Že naslov pove veliko, kot kontrast naslovu kompilacije Lepo je...iz leta 1983, katere del so sestavljale tudi tri pesmi Buldogov. Nadaljevanje naslova v obeh primerih bi bil seveda naslov znane pesmice ...v naši domovini biti mlad.
Če so ustvarjalci kompilacije bili duhovito sarkastični, pa Buldogi mislijo resno!
Že uvodna Dvigni glavo začne udarno z nalezljivim kitarskim riffom in refrenom, ki v živo gotovo dvigne roke in glave. Nadaljevanje v Svetilniku stoletja in Kolk rabš? postreže s tekstovnim vzorcem, ki se kot jara kača vleče po celotnem ploščku: bentenje in šinfanje "tajkunov", "prascou, k imajo ves dobičk" in pač vseh, ki so nad "navadno rajo".
Seveda jim prikimavam, veliko stvari gre resno narobe v tej naši Kokoški...nisem pa ravno navdušen nad refreni tipa: "ne reši vas nihče...sej fojbe so preplitke, vrvi dovolj ne bo, krogle so predrage in v hudi jami vse polno."
Sori, vrstniki, tole ne zveni po panku, prej po prepucavanju ob šanku!
Samoironična Mi smo (Legende) je vrhunec albuma, prava pankerska himna v slogu tega, kar od pank legend pričakujemo, s pravo dozo sarkazma, zdrave zafrkancije in družbene kritike.
Glasbena plat albuma Ni lepo... hoče biti precej raznolika: uvodne štiri pesmi zvenijo udarno, kitare renčijo, vokal pljuje po dolgem in počez, pank, kot se spodobi.
Nadaljevanje albuma pa zveni kot skupek mašil, dolgoveznih in praznih balad ter vsiljenih skajevsko/regijevskih vložkov. Najbolj moteče delujejo aranžmaji, ki s pomočjo klaviatur sicer hočejo obogatiti praznino, a zvenijo omledno in popevkarsko.
Produkcija albuma, delo Francija Rainerja in RV Mačka, je kvalitetna, nastavljena v smislu "Radio friendly" zvoka, s poudarjenim ritmom in vokali ter (v hitrejših pesmih) lepo žagajočimi kitarami, ki pa so vseeno potisnjene preveč vstran.
Duhovita, subtilna in obenem ostro družbenokritična lirika je bila vrhunec slovenskega panka v njegovi zlati dobi. Nova plošča Buldogov na tej liniji vztraja samo v zadnji postavki in kljub četverici čisto spodobnih pesmi prinaša premalo, da bi se vsaj približala ustvarjalnemu naboju, ki so ga moščanske "Legende" znale sprostiti v časih, ko so bili še fantje.
V upanju, da Buldogi zberejo dovolj idej in energije za udarnejšo tretjo ploščo, jim tovariško sporočam: pankerji ostanejo pankerji...pa čeprav Ni lepo.
na vrh