V spremnem besedilu albuma je Lou Reed zapisal, da je treba vseh 58 minut glasbe na plošči poslušati naenkrat, torej od začetka do konca, in jo vzeti, kot bi bila knjiga ali film. Nadvse primeren nasvet, saj Reed slovi kot eden najboljših pripovednikov sodobnega in polpreteklega rocka, New York pa je njegov vsebinsko najbolj zaokrožen in socialno angažiran album.
Mnogi, ki poznajo Reedovo delo zgolj površno, še vedno prisegajo na s hiti obloženega Transformerja in prav v tem izdelku iščejo avtorjev umetniški in izpovedni vrhunec. A precenjeni album iz leta 1972, ki ga je produciral David Bowie (na trenutke se zdi kot bi ga celo sam posnel), je pravi duhovni palček v primerjavi s sedemnajst let starejšim in posledično precej zrelejšim New Yorkom. Čeprav je bila mešanica Velvet undergrounda in angleškega glama, ki sta ga prispevala Bowie in Ronson na Transformerju dokaj učinkovita, pa najboljša lirika Lou Reeda še zdaleč ni bila napisana.
Album New York je Reedova bridka hvalnica rojstnemu mestu, ki skoraj enciklopedično posega na različna problematična področja sodobne družbe in nas popelje na mračno popotovanje po nevarnih in bizarnih stranskih ulicah dekadentne metropole. Z verzi "I'll take Manhattan in a garbage bag with latin written on it that says: I'ts hard to give a shit these days", uvodna pesem Romeo and Juliet odločno zastavi album in opozori predvsem na problematiko priseljencev. Skladba Halloween parade govori o AIDSu, ki je pokosil precej Reedovih prijateljev in zlomil nekoč ponosne kreature na visokih petah, s katerimi se srečamo na Transformerjevi Walk on the wild side. Na Dirty Boulevard,edinemu klasično spisanemu hitu z albuma, ki je štiri tedne zasedal prvo mesto na Billboardovi lestvici sodobnega rocka, prvič opazimo drugega kitarista (dobršen del kitar je posnel Reed sam) Mika Rathkeja, s katerim je Lou sodeloval predvsem na kasnejših projektih. Mike mu je pomagal posneti večino pesmi in poskrbel za trdnejšo in bolj konsistentno podobo plošče. New York tako ni zgolj zbirka polemičnih besedil, ampak pravi in brezkompromisni rock album.
Endless cycle opominja na zlorabo otrok, nekoliko bolj satirični Last great american whale pa nadvse domiselno spregovori o omejenosti Američanov ter uničevanju narave. Sarkastični sklepni verz: "Like my painter friend Donald said to me: Stick a fork in their ass and turn them over, they're done." govori sam zase. Beggining of a great adventure zaznamujejo jazzovski toni, Busload of faith pa je čista blues katarza. Gre torej za kitarski album, a v tistem najbolj minimalističnem pomenu, saj kitare nikoli ne zasenčijo vokala, ampak služijo bolj za zvočno kuliso, ki pa je vedno nadvse primerna in učinkovita. "Ni boljšega od dveh kitar, basa in bobna", zapiše Lou na koncu spremnega besedila. Če pa se za bobne usede še bivša članica Velvetov, Maureen "Moe" Tucker, ki je poživila album s sodelovanjem na dveh skladbah, je vsesplošna nirvana dosežena.
Seveda se Reed ustavi tudi pri politiki. Good evening Mr. Walheim je ironičen poklon politikom z nečisto preteklostjo, med katere poleg nekdanjega generalnega sekretarja OZN in avstrijskega predsednika, uvrsti tudi papeža, saj je znano, da je zgodovina katoliške cerkve predvsem zgodovina boja za posvetno oblast. Ne prepriča ga niti Jesse Jackson s svojimi visokoletečimi parolami ("Is common ground a word or just a sound?") in politično demagogijo, kateri Reed nameni še več prostora v pesmi Strawman.
Z Zadnjo skladbo se Lou spet nekoliko umiri in vrne v domače loge. Dime store mystery je filozofski poklon Andyu Warholu, ki je preminul slabi dve leti pred izidom plošče. Seveda je vsem znana Andyeva naveza z Velvet underground, nekoliko manj odmeven pa je bil njegov vpliv na Bowieja, ki je pop art umetniku posvetil eno od pesmi na svojem Hunky dory albumu. Reed se je Warhola prvič spomnil na Transformerju, ko je v pesmi Andy's chest oživil spomin na poskus njegovega umora leta 1968, ki pa ga je v veliki meri zasenčila Kennedyeva smrt dva dni kasneje. Dime store mystery je tako primerno slovo od velikega umetnika, katerega usoda, ki je bila predvsem sredi šestdesetih leti tesno prepletena z Reedovo, se je 1. 4. 1987 sklenila na pogrebni slovesnosti v katedrali svetega Patricka v New Yorku.
New York je tako klasičen konceptualni album, katerega tematika je predvsem kontrast med zunanjim bliščem Amerike s konca osemdesetih in njeno politično ter moralno dekadenco. Je eden najdoslednejših prerezov tega časovnega obdobja in ena najbolj jedkih kritik družbe ter njene ureditve, kar jih premore tako avtor sam, kot tudi sodobna glasba. Če Watersov monumentalni The wall kritizira sistem skozi zamegljene prispodobe in subjektivno individualno poetiko, pa je Reedova beseda preprosta, nikoli dvoumna in brez dlake na jeziku. Lou je manj ideološko in bolj socialno nastrojen, je poet ljudstva, ki s svojo neposrednostjo pronica v vse pore družbenega življenja in se, kot pričajo že nekateri njegovi starejši izdelki, dotakne vsakega, še tako nedostopnega tabuja.
Lahko bi torej sklenili, da je New York zbirka natančno razporejenih in skorajda že filmsko zrežiranih impresij, ki so ponekod polemične in kritične, drugod spet nostalgične in turobne, vse pa imajo eno skupno točko; veličastno mesto, kjer je Reed preživel vse svoje življenje, in na ulicah katerega ga lahko srečamo še danes.
na vrh