O Primal Fear ni treba prav veliko besed izgubljati. To je zelo dobra skupina, še posebej kadar jih vidiš nastopati skupaj na odru. Primal Fear so, kar se tiče izdaj albumov, sila plodovita skupina. Praktično dobimo od te skupine novi studijski album vsako drugo leto. V obdobju od izdaje "Seven Seals" (2005), se za gospodo doma iz okolice Stuttgarta ni kaj dosti spremenilo karierno pretresljivega, razen dejstva, da so zapustili založbo Nuclear Blast in presedlali na italijansko založbo Frontiers Records.
"Seven Seals" je potrdil, da se Primal Fear že pošteno izpeti in da nam prav posebne svežine več ne zmorejo servirati. Občutek, da skupina prehitro izdaja albume drugega za drugem, se je takrat izkazal za povsem pravega. V obdobju nastajanja "New Religion" smo lahko bili priča sila vzpodbudnim novicam v zvezi z velikopoteznimi načrti in veliko kreativno energijo, ki se je nahajala v studiu med snemanjem albuma. In rezultat je?
Vsekakor je "New Religion" drugačen album glede na svojo bratovščino. Koliko je k temu botrovala siceršnja velika naklonjenost sklepanja pogodb s skupinami iz vrst melodičnega hard rocka pri Frontiers Records, ne vem, a indica smiselno sovpada, nasploh dobiva potrditev ob dejstvu, da so Primal Fear s prestopom k Frontiers Records ubrali natanko smernice mehčanja svoje agresivne "straight in your face" nemške Judas Priest "heavy metal" različice.
Priča smo vnosu simfonično orkestralnih elementov v grob in surov standardni izraz skupine. Sicer so se Primal Fear k temu zatekali že od svojih samih začetkov, a nikdar tako intenzivno, kot na "New Religion". Na tak način so fantje vsaj delno sanirali predvidljivo šablono, katere poznavalcu njihovih plošč res ni težko razvozljati, že ob prvem poslušanju. Stvar bi bila popolnoma sprejemljiva, v kolikor bi Primal Fear opravili svoj izpit z odliko zadostno. Prva napaka, ki moti pri vsem tem je prav surov živ zvok, ki prihaja izpod taktirke producentskega dela basista skupine Mata SInnerja na albumu. Ta ohranja občutek nezdružljivosti obeh elementov, neposredne riffovske udarnosti in lepozvočja, ki ga ponuja drama element vnosa simfoničnih aranžmajev. Občutek je kot, da bi dal nerodnemu velikanu nalogo naj sestavi plastično maketo letala v merilu 1:72, ta pa s svojimi debelimi prsti seveda zdrobil prav vse česar bi se dotaknil. Primal Fear so enostavno preveliki grobijani za tovrstno pečanje. V tem primeru bi bilo mnogo bolje ostati zapisan standardni glasbeni usmeritvi in metalsko povsem upravičeno togotno in prepričljivo razbijati s svojimi standardi, ki sicer prinašajo visok kvalitetni nivo, kljub repetitivnosti in replikaciji skupine same, ki smo ji priča od albuma "Nuclear Fire" naprej.
Album "New Religion" zdrži v vnosu novosti do vključno pete skladbe albuma. Otvoritev Sign Of Fear še ne napove brodoloma. Je za standard skupine povsem tipični heavy metal ubijalec, kjer z dominanto vlogo odlični Ralf Scheppers odkoraka iz ringa kot absolutni zmagovalec. V Face The Emptiness prvič trčimo ob novost eksperimentiranja z zvočno podobo klene metal figure Primal Fear. Zavesa sintesajzerjev v ozadju sicer širi spekter celotne zvočne podobe skupine, a obenem ne dobiš občutka združljive interakcije z ostalimi elementi zvoka (riffi, ritem linija, ubijalski vokal Sheppersa). Stvar sanira visoka melodična spevnost refrena. Vrhunec albuma je na "New Religion" za pretekle standarde Primal Fear prav kontradiktoren. Gre za udarno balado Everytime It Rains. Skladbo pa iz eventuelneqa poloma povleče gostovaje Simone SImons (Epica), ki z deviško angelsko gotskim pristopom in vnosom krhke gorečnosti in hrepenenja prevzema pobudo in usmeri poslušalca povsem nase. Priča smo tudi dodatku elektronskih vzorčenj, ozirom tovrstnih posebnih efektov, z namenom kreacije razpoloženjskega stanja, ki naj bi ga prinesla poanta te skladbe. Element, ki zna odvrniti vse "true" metalce in element, ki je v tem primeru povsem smelo integriran v skladbo. Naslovna skladba New Religion vrne skupino k značilnemu torpediranju dvojne bas stopalke, avtorativnemu Scheppersevemu vokalu in znamenitemu razbeljenemu riffanju. Integralna skladba albuma "New Religion" je osem in pol minutna mini epska kompozicija Fighting The Darkness / The Darkness / Reprise, ki je v mnogočem raztegnjena rekapitulacija skladbe Everytime It Rains. Srednji instrumentalni del se sprehodi skozi uspello združitev simfonično orkestralnih trenutkov z riffovsko zavezanostjo metal religiji. Od tu naprej pa do konca albuma, Primal Fear nikakor ne uspejo upravičiti vnosa novotarij v svoj izraz, ki jih ponujajo z novim albumom. Eden od faktorjev, ki bi bil nujno potreben, da bi se vidik simfoničnosti in metalske neposrednosti učinkoviteje medsebojno vezala je vsekakor drugačna, nekoliko bolj sofisticirana produkcija.
Enostavno se to pot Primal Fear povsem utapljajo v nezdružljivem kombiniranju melodij in agresije. Primer velike neumnosti in trenutek, po katerem gre album "New Religion" samo še strmo do svojega konca navzdol, je Blood On Your Hands z grozljivo nekompatibilnostjo predrefrena in refrena, zadnji žebelj v krsto albuma, pa zabije dobesedno bosanski refren v Too Much Time. Ob tem je povsem neprimerna izbira monotonega zaključka praznih sanj skozi šestminutno razvlečeno pomehkuženo lajno Man (That I Don't Know).
Največkrat torej vse skupaj gravitira v negativnem smislu h kastraciji značilne nepopustljive agresije in strupene voltaže, ki jo je ta skupina sicer sposobna razvijati, kadar potisne v ospredje vso svojo metalsko silo. Primal Fear je skupina, ki deluje najbolje kadar igra absolutno na karto sile. Element grobosti, surove neposredne in nepopustljive napadalnosti, ki je navadno značilno magnificirana skozi Sinnerjevo produkcijo, "New Religion" ne uspe izpostaviti. "New Religion" je Primal Fear album, kjer se boste pozibavali ob mehkejših tonih.
na vrh