V času, ko vsi posegajo po recepturah groovea, v čorbo ulijejo malce thrasha in metalcore prvin in to prodajajo kot nekaj unikatnega, je težko ločiti zrnje od plevela, kljub temu pa se med tonami sranja najde kaj potentnega in prekleto užitnega. Dokaz za to ni potrebno iskati le onkraj meja naše domovine, temveč tudi v kakem, za Ljubljano eksotičnem, zaselku. Heretic so šolski primer tega, da glasbe ne smete soditi po ovitku ali po kraju rojstva, temveč ji morate dati tudi čas za slušno dokazovanje. Tokrat se novo poglavje slovenske glasbe obrača onkraj trojanskega mejnika, v Slovenskih Konjicah, kjer že od leta 2011 grmi zasedba Heretic. Po zadnji ustalitvi kadrovske zasedbe je nastopil čas za kristaliziranje idej ter trdo delo, produkt tega pa je, po le letu garanja, zelo solidna plošča New Era.
Kot pravijo mladci, gre za reflektiranje in izlivanje svojih življenjskih izkušenj na glasbeni nosilec, ker pa živimo v času frustracij, jeze in nezadovoljstva, temu pritegne tudi sleherni takt plošče, ki je bila po dolgem času pravi depilacijski balzam za mojo dušo. Sem, priznam, ljubitelj spevnejše agresije, med favoriti pa je predvsem švedski konec, Heretic pa tem vplivom dodajajo tišično ameriške zeli in začimbe, ki lahko pritegnejo številne ljubitelje koordiniranega sproščanja tenzij v vratnem predelu. Vsekakor ne gre za odkrivanje mlačne vode, je pa res, da so slovenski mladci pri izvedbi thrash cora zelo napredovali od prvinskih izlivov primarnih skupin s preloma tisočletja. New Era je plošček, ki se začne predvidljivo s fade inom dveh res melodičnih kitar, saj tovrstna glasba temelji prav na rušilnem zidu distorzij. Marko in Rok sta očitno absolvirala osnove pri skupinah The Haunted, Lamb Of God, God Forbid in Lazarus A.D., bolj kot impresivne kitarske pasaže, ki razpenijo strasti z melodičnimi zdrsi in nikakor ne preseravanjem z neskončnimi solažami, pa pozornost pritegne, poleg dovršene Tilenove bobnarske atake, predvsem Sebastijanov vokal, ki prekleto spominja na Petra Dolvinga. Ravno prav razburljiv uvod skladbe Victim Of Endless Lust preraste na rEVOLVErski stampedo skladbe Break On Pressure. Socialna krivičnost je pustila nezanikljivi recesijski pečat, ki jo mladina brez pravega obeta prosperitete izžareva v morilski gonji po verizmu in iskrenosti. Hereticom to prekleto uspe, nad slišanim pa si lahko ušesa napase sleherni ljubitelj rušilnejših, a nikakor disonančnih in obremenjujočih zvokov. Ne gre za priseganje na biblijo neposlušljivosti, Heretic pa svoj dovršeni stampedo nadaljujejo tudi s komadom precej trivialnega naslova - Mind Fuck. God Forbid pridejo v prvi plan povsem spontano. Veliko je stopnjevanja napetosti z breaki, thrash core pa bruha iz sleherne pore tega precej našpičenega seta rifov, solaž in vokalnih ekscesov. Produkcijsko gledano je izdelek primerljiv z izdelki zloglasnega Machinea, jekleni prijem pa ne popušča niti v spevnejšem komadu Paradox Of Insanity. Ne bom sodil, ali je sleherna nota domorodna in sebi lastna, je pa res, da sem nekaj podobnega temu slišal tudi pri celi paleti skupin, ki vedo, kaj počnejo. Spevnost refrena in dueti, v katerem se melodika prelevi v vokalni izliv grlene želje po izkričanju vseh atomov zraka, prepojenega s srdom, pelje megalomanski vlak strasti proti vsem oviram in ruši predsodke.
Po spevnosti sodeč smo pričli do ločnice. You Are Fake je eksibicionistični trenutek, na katerem Heretic zapljujejo v ekstremne trenutke, recimo temu, pussy cora. Pa ne za vsako ceno. Veliko generične predvidljivosti je tu dobro prikrojene za neobremenjeno predajanje ritmu in pripovedi o zlaganih besedah in obrazih tako z malih ekranov kot tudi iz vsakodnevnega življenja. Recept za uspeh je za marsikoga tudi odevanje v tujo podobo in v nekaj, kar ljudje niso, Heretic pa to obsojajo na, pomenljivo, način, ki je dal krila in polet zasedbam As I Lay Dying ter ostalim kloniranim primerkom spevne metal corovske jeze. Tako stvar sliši vsaj moj par ušes, a pustimo končne sodbe sedaj ob strani. Spevnost se namreč stopnjuje s skladbo, ki je primerna za pododrski žur. Drink Fight Fuck je sicer juvenilni trenutek najstniške upornosti, ki bi jo na plošči, vsaj po naslovu in osnovnem sporočilu skladbe, fantje zlahka izpustili, a kaj bi potem ostalo na ploščku? Očitno so bili na tapeti tudi skupine iz našega konca, Celjani Last Day Here pa so na vsake toliko tudi na predvajalnikih Hereticov.
Bolj obetavna je torej končnica, pri kateri pa veliki finale napove izjemna skladba Dead Eyes Don't Lie, pod katero se lahko podpiše tudi legija prvoborcev, ki so svoj čas godli okoli Petra Dolvinga. Lepo, ni kaj, spomin na trenutke zlate preteklosti pa se prelevi vnovič v malce bolj melodičnem plezanju po lestvi ekstremnih višav. Seksi naboj ne pojenja, kljub temu, da se zadnji trenutki tega precej nabildanega ploščka neusmiljeno iztekajo. Deležni ste namreč tudi malce eksplicitnejšega solističnega poigravanja obeh kitar, najdaljša solaža plošče pa se lepo prelevi v peklenski finale. Devil's Throat je pika na i, ki prikliče solzo v oči vsakomur, ki hrepeni po soundtracku za lomljenje domačega kristala in porcelana. Ni sicer skladba, ki bi jo spisali DevilDriver, je pa na način novega ameriškega gospela, katerega nosilci so tudi izjemni Lazarus A.D., izvrstno izpeljani niz udarnih bližnjic, ki prekleto godejo ušesom. Kitarski dvojec daje težišče celoti, gravitacijski center celotne plošče, izjemni vokal grlenega Sebastijana, pa pripelje kompozicijsko celoto osmih izjemnih skladb do srečnega konca z velikim pokom. Samo še outro in prve zgodbe, prvega poglavja, prve plošče obetavnega peterca iz Slovenskih Konjic je nepreklicno konec, vi pa lahko rečete le: »Kapo dol, fantje!«
New Era je seksi plošček, ki vrača elan na slovensko nekoliko izpeto corovsko sceno, sam pa sem po prvem stiku dobil tisto, kar šteje – povišan srčni utrip in prepričanje, da na te fante lahko stavimo tudi v bodoče. Ni vse izvirno in samoniklo, a to od nosilcev zvoka, ki se je v desetletju in pol obstoja že prekleto izpel, ni nihče niti pričakoval. Kljub temu, da je prvenec tu, apeliram tudi, da ta napetost in težnja po delu zasedbe ne zapusti, saj se na starih lovorikah ne da lagodno in dolgo spati. Vsekakor pa si kvintet, pentagram slovenskih obrtniško dodelanih stihoklepov in izvrstnih glasbenikov lahko potreplja po ramenih in si prizna, da jim je veliki met uspel že v prvo, kako obstojna pa bo sama zgodba o uspehu pa zavisi od nadaljevanj in odrskega dokazovanja. New Era je super popotnica za slednje, studijsko razdevičenje pa je lahko prelomno tudi za stopnjevanje že sedaj dobrega in kvalitetnega dela. Bravo!
na vrh