»New Blood« je deveti studijski album (zraven niso vštete glasbene podlage za filme) legendarnega pevca in progresivno rockovske ikone Petra Gabriela in slogovni naslednik simfoničnega predhodnika »Scratch My Back (2010). Tokrat se je genialni umetnik, ki mu v zadnjih letih kronično primanjkuje svežih skladateljskih idej, po precej nepotrebnem »Scratch My Back« eksperimentu, ko je za orkester priredil in odpel skladbe različnih drugih izvajalcev, odločil z orkestralnimi aranžmaji ovenčati nekatere klasike iz svoje dolge in pestre samostojne kariere. Pri ustvarjanju orkestralnih aranžmajev je vnovič sodeloval s priznanim aranžerjem Johnom Metcalfejem, medtem ko mu je pri izvajanju simfonično obarvanih zimzelenov pomagal londonski New Blood orkester pod dirigentsko taktirko Bena Fosterja. V vlogi gostujočih spremljevalnih pevk sta Gabrielu pomagala hči Melanie in Norvežanka Ane Brun. »New Blood« je popolno slogovno nadaljevanje »Scratch My Back« projekta, le da je imel gospod Gabriel tokrat opravka s precej bolj 'domačim terenom'. Gabrielu se je sicer ideja, da bi orkestralno reanžiral svoje dolgoletne klasike porodila med drugim delom New Blood turneje leta 2010.
Večina Gabrielovih dolgoletnih standardov v orkestralnih srajčkah izpade presenetljivo posrečeno in po atmosferi skorajda enakovredno izvirnikom, medtem ko peščica zimzelenov v simfoničnih preoblekah popolnoma pogori. Med slednje na prvem mestu spada obupna verzija »Don't Give Up«, največje razočaranje na celotnem albumu, saj je Ane Brun kvečjemu bleda senca Kate Bush, medtem ko so pod pričakovano stopnjo izpeljani tudi orkestralni aranžmaji, kar je za to nepozabno klasiko, ki je tudi v originalu zaznamovana z orkestracijo še toliko bolj nerazumljivo. Vse skupaj izpade popoln mimostrel in na mesta celo duhamorno. Drugi primer reanžirane klasike, ki po intenzivni atmosferi ni dostojna originalu je »Digging In The Dirt«. »Solsbury Hill« v simfonični podobi prav tako, nekoliko presenetljivo, ne izpade preveč prepričljivo, saj mu ob zadržanih aranžmajih manjka izvorne mogočne atmosfere, medtem ko je Gabrielova vokalna interpretacija ves čas odlična in je z zrelimi (zdaj že spoštljivimi) leti v emocionalni intenzivnosti samo še dozorela.
Na splošno je prav Petrov vokal, kljub temu, da ima legendarni možakar že 62 let, izvrstno ohranjen in osrednji center 'dogajanja' ob katerem orkestralni aranžmaji včasih izpadejo skorajda odvečno. Teatralna in emocionalna moč Gabrielovega vokala je še vedno tolikšna, da bi »New Blood« zvenel spodobno tudi, če bi se ga odločil posneti v kopalni kadi. Med najboljše orkestralne interpretacije Gabrielovih klasik nedvomno spada »Rhytm Of The Heat«, ki je s svojo mračno, intenzivno atmosfero kot ustvarjen za dramatično orkestralno spremljavo. Enako velja za »Intruder« in »Darkness«, kjer mračna in napeta atmosfera izvirnikov prek orkestralnih aranžmajev samo še naraste v intenzivnosti.
Morda celo najboljše od vseh »New Blood« simfoničnih eksperimentov pa izpade odlična verzija »Red Rain«, kjer mogočna orkestracija ob fenomenalni Petrovi vokalni interpretaciji še zabeli dramatično naravo izvirnika. Od zimzelenov, kjer Petru dela družbo ženski vokal najboljše izpade »OVO« (2000) standard »Downside Up« z vokalno asistenco njegove hčerke Melanie Gabriel. Gabriel je po svoji tipični navadi 'pozabil' na »New Blood« vključiti kar nekaj velikih hitov iz svoje kariere kot so »Sledgehammer«, »Biko«, »Shock The Monkey«, »Games Without Frontiers« in »Steam« za katere je najbrž hitro ugotovil, da se v orkestralnih verzijah ne bi mogli niti približno kosati z izvorno atmosfero.
Posebna izdaja »New Blood« vsebuje še dodaten disk na katerem se nahajajo inštrumentalne verzije orkestralno reanžiranih Gabrielovih zimzelenov ter bonus skladba, orkestralno reanžirana verzija »Blood Of Eden« s Petrom na vokalu in klavirju ter s spremljevalnim ženskim vokalom. Te inštrumentalne verzije so zanimive po enem, dveh, največ treh poslušanjih, a začnejo precej hitro dolgočasiti, saj jih zaznamuje velika pomanjkljivost – odsotnost Petrovega vokala.
»New Blood« je precej bolj navdahnjen in smiseln eksperiment od dolgočasnega predhodnika »Scratch My Back«, saj je večina orkestralno reanžiranih verzij izbranih Gabrielovih klasik izpadla na moč posrečeno in so v določenih primerih po ambientalni intenzivnosti celo enakovredne izvirnikom. Album je kot celota tako rekoč idealen za poslušanje med vožnjo po zaspani pokrajini sredi deževnega vremena. Kljub temu, da gre tokrat za povsem spodobno izdajo, ki bo všeč številnim dolgoletnim privržencem, je treba dodati, da se gospod Gabriel v zadnjih letih loteva vrste ne preveč inovativnih eksperimentov, medtem ko dolgo napovedani in nenehno prestavljeni potencialni novi studijski album »I/O« ostaja nedokončan. Nedavno je legendarni progresivno rockovski patriarh sicer oznanil, da ima napisanih dvanajst novih skladb, a ob tem ostaja veliko vprašanje kdaj bodo ugledale luč sveta tudi v končni obliki.
na vrh