Camel so se ob svoji veličastni vrnitvi na začetku 90ih resnično dvignili iz pepela kot mitološki ptič feniks. Kot sem že omenil v svoji recenziji "Dust And Dreams" (1991), kjer sem poudaril predvsem to, kako me je razveselilo, da so se Camel po dolgem obdobju neprostovoljne neproduktivnosti vrnili s tako močnim albumom, ki jih je povrnil med glavne nosilce in oblikovalce simfoničnega proga. Ta koncertni posnetek, ki je izšel na vročih krilih "Dust And Dreams" turneje, pa je še trdnejši dokaz za to trditev.
Do tega posnetka so Camel že izdali dva koncertna albuma, zelo dobri "A Live Record" (1978), ki je bil posrečen prikaz njihovih zlatih let ter znatno manj navdušujoči, vendar še zmeraj solidni "Pressure Points" (1984), kjer so predstavili tudi nekatera radiu bolj prijazna dela, katera so posneli v 80ih. Na "Never Let Go" so Camel znali ubrati pravo mero in izbrati nadvse posrečen nabor del, ki po kronološkem vrstnem redu zaobjamejo vsa boljša in pomembnejša dela od njihovega prvenca pa vse do celotne koncertne izvedbe tedaj aktualne konceptualne mojstrovine "Dust And Dreams". Edini album iz katerega niso izbrali niti ene skladbe je "Stationary Traveller" (1984), kar pa ni nikakršen minus saj slednji sodi med njihove najmanj zanimive albume. Razveseljivo je tudi dejstvo, da si za razliko od prejšnjih koncertnih izvedb, kjer so povečini zvesto sledili njihovim studijskim verzijam, privoščijo občutno več improvizacij in akustičnih vložkov, ki tako nekatera dela še nadgradijo in jih naredijo še bolj zanimive.
Prvi CD vsebuje njihova stara dela, predvsem odlične izvedbe klasik, ki bodo zagotovo navdušile vse ljubitelje njihovih zlatih časov, ko so pomembno sodelovali pri razvoju simfoničnega prog rocka. Koncert odprejo z nesmrtno klasiko "Neve Let Go" iz njihovega prvenca Camel (1973), ki je danes posvečena njihovemu nekdanjemu, žal pokojnemu, legendarnemu klaviaturistu Petru Bardensu. Ta odlična izvedba se precej razlikuje od studijskega izvirnika saj je njen prvi del je zaigran v akustični obliki nakar v drugem delu sledi obširna in improvizirana inštrumentalna sekcija. Menim da je Andy za naslov albuma načrtno izbral ime te klasike, da bi na ta način simbolično zabeležil njegove dolgoletne boje s pravniki in založbami iz katerih je na koncu, na moje veliko veselje, izšel ne samo kot veliki zmagovalec z lastno in neodvisno založbo, temveč je poskrbel tudi za ponovni zagon in neverjeten preporod skupine za katero je že marsikdo mislil, da bo za vedno pripadala spominu na neke "stare dobre čase", ko se je glasba še delala s srcem. Fenomenalni "Earthrise" (Mirage, 1974) je več kot odličen izbor, ki neverjetno lepo obudi klasične Camel iz časov, ko so tako lepo kombinirali simfonični prog z vplivi jazz fusiona. Nedvomno eden izmed vrhuncev prvega diska. Sledita dve odlični izvedbi klasik iz konceptualne mojstrovine "The Snow Goose" (1975), "Rhayader" in "Rhayader Goes To Town" brez katerih si kar težko predstavljam pošteno reprezentacijo njihovega koncerta. Space rockovsko začinjena balada "Spirit Of The Water" (Moonmadness, 1976) ni najbolj impresiven izbor saj ne sodi med vrhunce tega albuma vendar s svojo spokojno emocionalnostjo lepo usklajuje celotno vzdušje in potekk koncerta. Potovanje se nadaljuje z nekoliko pozabljenim, jazzovsko zabeljenim katalizatorjem "Uneven Song" (Rain Dances, 1977) ter nepozabnim vesoljskim epom "Echoes" (Breathless, 1978), ki je zame najboljše delo s tega albuma. Najboljše pa šele pride v obliki odlične verzije nepozabnega vesoljskega inštrumentala "Ice" (I Can See Your House From Here, 1979), katerega je res svojevrsten užitek slišati tudi v živo. Vsi ljubitelji skupine bodo več kot potešeni saj ta verzija zveni celo boljše od studijske. Zaključna inštrumentalna improvizacija jemlje dih ob neverjetni paleti vesoljskih klaviatur in demonstraciji ene izmed najbolj emocionalnih kitarskih solaž na celotnem posnetku, ki je razlog za dodatne mravljince po hrbtu. Tako kot z "The Snow Goose" so tudi z njihove druge konceptualne mojstrovine "Nude" (1981) izbrali prve dve skladbi. "City Life", ki vsebuje velik delež AOR elementov je edini trenutek na posnetku, ki predstavi njihovo radiu prijaznejšo podobo in v tem pogledu celo sodi med njihove najboljše dosežke. Sam namreč nikoli nisem imel kakšnih večjih problemov z njihovimi komercialnejšo usmerjeni deli dokler so vsebovala njihov prepoznavni zvok in bila ustvarjena s srcem in dušo. Odlična izvedba "Drafted", ki nas za trenutek prestavi na osamljen otok sredi Pacifika, je prav tako popolna zmaga.
Drugi CD vsebuje celotno izvedbo tedaj aktualnega bisera "Dust And Dreams", ki se izkaže za nadvse posrečeno potezo saj gre za konceptualni album. Album sem v recenziji označil za enega izmed njihovih najboljših do zdaj, ta koncertna verzija pa prek dodatnih subtilnih pasaž in koncertne energije, celo preseže studijski izvirnik. Najbolj me navdušijo izvedbe "Mother Road", "Rose Of Sharon" in "End Of The Line". Za zaključek tega izvrstnega posnetka pa sledita še dve poslastici. Najprej se vrnejo z nadvse nepričakovanim izborom odličnega inštrumentala "Sasquatch", sicer najboljšega dela iz njihovega najšibkejšega albuma "The Single Factor" (1982), kjer lahko ponovno uživamo v neverjetno okusnih pasažah na klaviaturah in dodatnih subtilnih kitarskih solažah izpod prstov mojstra Latimerja. Po tem nepričakovanem izboru pa sledi popolnoma pričakovan in več kot obvezen zaključek v obliki izvedbe njihove najbolj znane in priljubljene klasike "Lady Fantasy" (Mirage, 1974), katero je kljub temu, da nanjo skoraj nikoli ne pozabijo, vedno užitek slišati. Tudi tokrat smo priča še eni odlični verziji, ki na pravilen način zaključi ta odlični posnetek
"Never Let Go" je nadvse imeniten koncertni posnetek, ki predstavlja prerojene in z dodatno energijo naphane Camel, trdno prepričane v svoje poslanstvo vodenja in razvijanja njihove oblike progresivnega rocka tudi za naslednje generacije poslušalcev. Odličen nabor skladb, neverjetna energija in izvrstna produkcija bodo več kot potešili slehernega ljubitelja njihovega glasbenega izročila. Morda bo kdo pogrešal kakšnega posebnega gosta na saksofonu ali vokalu vendar mislim, da Camel na tak način pridejo veliko bolj do izraza kot homogena skupina, ki ostaja zvesta svojemu prepoznavnemu zvoku. Brez dvoma gre za posnetek, ki je prava poslastica za vse dolgoletne ljubitelje skupine in sila močan kandidat za njihov najboljši koncertni album ob boku "A Live Record" in "Coming Of Age" (1997).
na vrh