Conxious: Never Before / Never Again

Conxious so avstrijski mladci, ki so pravi znanstveniki v komponiranju skrajno neposlušljivih stvaritev. Specialisti v trpinčenju mehanoreceptornih organov. V letih recenziranja izdaj, še nisem uspel prisluhniti tako skrajno neposlušljivemu albumu, kjer se vsi elementi glasbe krvavo rujejo med seboj, kdo bo koga vrgel ven iz boksarskega ringa. Conxious so tipični primer skupine, ki jo sestavljajo šolani glasbeniki, financirajo vse sami, organizirajo sami svoje nastope, kitarist se poslužuje drsalnic s svojim podpisom,… skratka fantje očitno zelo dobro stojijo s proračunom. Lepo samozavestno se hkrati s tem trudijo spraviti od sebe nekaj posebnega, nekaj drugačnega nekaj hudo avantgardnega.

Ker pa ni vse v denarju in glasbenih diplomah je rezultat tudi to pot edinstven. Zaključim lahko preprosto s tem, da fantje ne vedo kaj hočejo. Glasba je mešanica riffov, ki se izmenjujejo z enoglasnim žvrgolenjem strun, kadarkoli se kitaristu zazdi, da predolgo vztraja na rifanju! Torej nelogični eksperimentalnimi odklopi vsevprek minutaže albuma, ki skušajo povsem disfunkcionalno zlepiti motive skupaj, kar rezultira v brezmejni fragmentaciji glasbe, ki nima ne glave ne repa. Riff steče, sledi nelogični premor, ki ubije dinamiko in melodično energetski fluks, kot strela z jasnega ga nadomesti nekakšno "a cappella" petje, v naslednjem trenutku znova bruhne riff, malo naprej se vse skupaj sprevrže v doomovsko poltonsko zavijanje, sledi kitarska solaža, ki se nikakor ne vklopi nikamor. Grozljivo nepovezano.

Vokal je šolan in melodičen, čist in ostaja popolnoma neizkoriščen. Pri tako prekomerno eksperimentalno motivskem zviranju kitare in ritem linije, deluje celo v napoto. V iskanju melodije med melodijo je povsem kastriran in zamorjen. Ima potencial, ki pa se v tako obskurnih zavojih popolnega eksperimentiranja nikakor ne znajde. Fantje se poslužujejo v veliki meri tudi čistih do polakustičnih zvokov. Poleg zloglasne motivske nepovezanosti dodaja piko na i še svobodnjaška "free form" manija preklapljanja ritmov, ki naj bi vso stvar do skrajnosti progresivno zabelila. Torej da! To je progresivno in hkrati bi človek temu lahko rekel alternativno, a to pot zloženo s tipičnim namenom, da se poslušalcu vnamejo bobniči.

Sprehod skozi opise posameznih skladb je nepotreben v tem primeru, a samo za hitro navržbo. Najbolj nori eksperiment genialnih Conxious, katerih genij je razumljiv le njim samim, je definitivno stkan skupaj v skladbi Neurotic Nightmare, kjer se metalski riff vozi po nekakšnem latino bossa nova ritmu. Ta izdelek je čista polomija, glasbeni abortus in fantom skupine le želim, da se v glasbenem izražanju nekoč sporazumejo med seboj, zastavijo cilj in mu sledijo. Pa bo tudi ocena njihovih albumov nemara drugačna. Ta album je lahko tipični šolski primer vsem skupinam, kot vodilo v tem kako določen album nikakor ne sme zveneti! Razen, če stremiš k temu, da nihče ne posluša tvoje glasbe.