Rod Stewart je tekom ustvarjanja v okviru zamisli Faces kolektiva neutrudno tlakoval solistično glasbeno pot. In to dokaj uspešno. Atraktivno kombiniranje soula, bluesa in r&b-ja z elementi grobo obrobljene rock godbe pod taktirko izjemno plodovitega in s številnimi inovacijami oboroženega glasbenika je zase zahtevalo oblico medijske pozornosti, ki je svoj čas v hladu najbližje sence dalj časa pod prisilo držala celo zavidanja vredne dosežke matične zasedbe.
Never a Dull Moment večjih odstopanj od zdaj že tradicionalnih Stewartovih manevrov ne prinaša. Uvodna True Blue napoveduje ustaljen razvoj dogodkov, ki poleg šolske demonstracije dobro dresiranih rock mehanizmov, mešanih z elementi bluesa, na trenutke celo countrya, pravzaprav zvito kreirajo nekakšen vsebinski in karakterni povzetek potez slavnega predhodnika. Stewartov glas ostaja glavna atrakcija albuma, njegove prepoznavne glasovne karakteristike dominirajo v vlogi prodornega povezovalnega elementa, ki skozi poroznost izzivov polne žanrske zmesi, poganjajo brstike vokalnega bluesa, soula in rocka najvišje kvalitete. Prostor za inštrumentalne pretenzije je tule brezsrčno žrtvovan v korist polnega rotiranja vokalnega registra enigmatičnega glasbenika, katerega najmočnejše orožje, njegov glas, poslušalca sili v odkrivanje drugačnega, duševno zamaknjenega sveta, kjer kraljujejo pravila barvite palete življenjskega in čustvenega mnogoličja. Slednjim v odkritosrčnem coutryaškem duhu prikimava Lost Paraguayos, ki si skupaj z vročekrvnim rokerjem Italian Girls deli status komercialno najbolj dostopnih momentov albuma. Senzacionalna You Wear It Well že tako barviti Rodovi glasovni teksturi dodaja obrise plamenasto rdečega barvnega odtenka, sorodno vročična nagnjenja pa izkazuje odlična priredba Dylanove Mama You Been On My Mind!
Never a Dull Moment nas zdrami v ponovnem razkrivanju čarov Henrixove Angel, kjer Stewart skladbi uliva novih življenjskih moči, strupeni karakter njegovega glasu pa uspešno posvoji tudi dva vokalno mnogo zahtevnejša motiva, kot sta r&b biser I'd Rather Go Blind nesmrtne Ette James in Twistin' The Night Away enega in edinega Sama Cookea. Odločnost in samozavest, s katero Rod Stewart ugrizne v večne klasike je skorajda blasfemična, v vsakem primeru pa nič manj šokantna, kot brezskrbnost, s katero je glasbenih do golega slekel podobe brezčasnih triumfov vokalne glasbe, jih retuširal in jim nadel bolj urbano belsko podobo, s tem pa jih je pravzaprav naredil za svoje. Ločnica med povzetim in avtorskim materialom postaja ob tako suvereni in čustveno poudarjeni interpretaciji trajno zabrisana, ostaja pa gospodičev dolg duhovom preteklosti, ki ga je navsezadnje moč občutiti prav iz spontane energičnosti avtorskih zamisli albuma.
Glasbenikov, ki so v preteklosti kockali s tovrstnimi priredbami motivike črnskega kulturnega ozadja resda ne manjka, tiste, ki so si z njihovo inovativno obravnavo in podoživeto interpretacijo spotoma ustvarili še renome pa lahko bržkone preštejemo na prste ene roke! Rod Stewart je v tem pogledu gotovo unikatna glasbena figura, saj je pomenskost r&b in soul železnin vsebinsko kot tudi karakterno uspel perfektno zliti z lastnim izraznim bistvom. Rod pa v mladih 70tih letih prejšnjega stoletja še zdaleč ni bil samo vrhunski interpret širokega izraznega razpona. Never a Dull Moment ga je po odlično sprejetemu predhodniku dokončno zacementirala tudi v vlogi plodovitega avtorja, z jasno vizijo in načrti za krmarjenje nadaljnjega umetniškega zorenja.
na vrh