(avtor recenzije št. 2: Peter Podbrežnik)
Legendarni kanadski art rockerji Saga so se z vsakim albumom, ki je izšel v novem stoletju starali kot dobro vino. Po popolni renesansi svojega zvoka na "Full Circle" (1999), mojstrovini "House Of Cards" (2001) ter odličnemu "Marathon" (2003), so z nezmanjšanim tempom nadaljevali kombiniranje svojega prepoznavnega zvoka ter nekaterih, sicer redkih, do zdaj še neuporabljenih idej. "Network" predstavlja nekakšni zvokovni most med klasičnimi Saga iz 80-ih in njihovo modernejšo zvokovno obliko, ki je vsebovala produkcijo, kjer so bile še nekoliko bolj poudarjene udarne linije posameznih kompozicij, kar lepo ponazarja tudi več kot ustrezna, simbolična naslovnica, kjer med seboj povezano staro in novo. "Network" je torej še en dokaj tradicionalen, klasičen Saga album z za njih značilno mešanico melodičnega hard rocka ter simfoničnega progresivnega rocka pri čemer se po količini kompleksnih, nepredvidljivih časovnih prehodov in simfoničnih vložkih na sofisticiranih klaviaturah za spoznanje vseeno nekoliko bolj nagibajo k slednjemu, čeprav tudi tokrat skrbijo, da jih ne odnese predaleč v eksperimentalno "veoslje". Kakšnih potencialnih hitov, ki bi se lahko prebili na domače radijske lestvice na albumu tudi tokrat ni bilo zaslediti. Tovrstne ambicije so bolj ali manj zamrle po koncu 80-ih in če je kaka skladba vsebovala hit potencial je bilo to zgolj naključje.
V nasprotju s predhodnikom "Marathon" je na "Network" nekoliko manj skladb v srednjem tempu medtem, ko je ritem linija opazno pridobila na udarnosti in masivnosti za kar gre največ zaslug ameriškemu bobnarju Christianu Simpsonu, ki je zamenjal originalnega bobnarja Stevea Negusa, kateri se je odločil upokojiti. Slednji je bil po mojem mnenju pomemben del njihovega prepoznavnega zvoka in njegova izguba le ni bila brez opaznih posledic. Simpsonov hard rockerski bobnarski stil pa je opazno precej bolj udaren od predhodnika in včasih udriha že skoraj s preveliko ihto, kar bi znalo marsikoga izmed starejših privržencev skupine iritirati. Njegove šibke strani pridejo do izraza predvsem pri inštrumentalnih sekcijah, kjer pogosto zveni premalo dinamično in duhovito ter preveč trdo. Simpsonov staž v zasedbi je bil kratek saj se je moral zaradi bolezni že čez eno leto posloviti od skupine. Osebno nisem pretirano žaloval za njegovim bobnarskim pristopom, čeprav je eden pomembnih prepoznavnih elementov tega albuma. Drugi zvokovni elementi so na srečo ostali neokrnjeni in Saga ves čas albuma ohranjajo svoj prepoznaven slog, kjer imajo karizmatičen Sadlerjev vokal ter prepleti med udarnimi kitarskimi pasažami Iana Crichtona in klaviaturami Jima Gilmourja osrednjo vlogo.
Posamezne skladbe so v najmanjši meri solidne, če že ne zelo všečne, a kake posebne mojstrovine oz. klasike tokrat ni zaslediti. "On The Air" se po duhoviti radijski najavi prelije v stopnjujoč ritem s pritajenim vokalom in zvočnimi vzorci na klaviaturah, ki ustvarjajo skrivnostno, melodramatično vzdušje. V hipu, ko vpade poskakujoči kitarski rif in nabrušen ritem, skladbo odnese v popolnoma drugačne vode. Skladba je po pričakovanju najmočnejša tam, kjer se med seboj prelivajo Ianove kitarske pasaže in simfonične teksture klaviatur, katere povezuje dramatični Sadlerjev vokal. "Radijski prenos" se nadaljuje s "Keep It Reel", kjer preseneti izjemno udaren in zlovešč kitarski rif, podkrepljen z močno nagruvanim ritmom. Sadlerjevo vokalno predstavo odlikuje neprikrit sarkazem, kakršen je bil značilen že za veliko njihovih preteklih izdelkov. Nekateri časovni prehodi na ritmu in kitara vsebujejo celo nekaj vzporednic z nekaterimi starejšimi deli njihovih kanadskih kameradov Rush. Melodične plasti sintesizerjev v sicer precej udarno delo vnašajo ravno pravšno mero subtilnosti. "I'm Back" se odpre s skoraj epsko plastjo sintesizerjev nakar sledi ritem v srednjem tempu in precej standarden, večglasni refren. Ne manjka nekaj lepih okraskov na klaviaturah in zelo dobra kitarska solaža.
"If I Were You" je romantična balada na akustični kitari in s številnimi simfoničnimi aranžmaji na klaviaturah, kjer Sadlerjev vokal blesti v vsem sijaju, ko gre za posredovanje subtilnih občutij. "Outside Lookig In" vsebuje precejšnjo mero simfonične ambientalnosti, predvsem na račun večplastnih tekstur klaviatur, etno zvoka tolkal in zasanjanega večglasnega refrena. "Don't Look Now", ki je eno izmed boljših del na albumu, se po krajšem uvodu sprevrže v navit energetski polnilec s surovimi Ianovimi hard rockerskimi solažami in epskim refrenom. Saga seveda ne bi bili Saga, če ne bi vmes ustvarili še krajšo simfonično inštrumentalno sekcijo z lepimi teksutrami na sintesizerju. "Live At Five" vsebuje precejšnjo neo prog rockovsko komponento, predvsem na račun zvoka sintesizerjev, čeprav ne zmanjka ostrih, skorajda metalskih kitarskih pasaž (Ian je bil pač vedno najbolj "krvoločen" član skupine). Inštrumentalna sekcija je spet zelo dobra, čeprav včasih nekoliko zmoti trd in premalo dinamičen zvok bobnov. "Back Where We Started" je še ena dokaj solidna stvaritev, kjer v osredjni vlogi nastopa klaviaturist Gilmour, ki se ponovno izkaže na glavnem vokalu, čeprav refren ni nič posebnega, ritem pa je tudi malce preveč enoličen. "Believe" je še ena subtilna (power) balada z lepimi aranžmaji na klavirju, ki bi bila s kom drugim kot Michaelom za mikrofonom popolna saharinska patetika tako pa jo je vedno užitek poslušati. V lepem zaključku Ian mimogrede vplete še eno izmed svojih značilnih kitarskih solaž. Zaključni "Don't Make a Sound" je eden izmed boljših trenutkov albuma s poudarjeno linijo Jimovega basa, ki po skrivnostnem uvodu preide v energičen del, kjer blestijo epski vokal, potentne kitarske pasaže in nekateri zanimivi motivi na klaviaturah. Skladba zares zaživi po drugem prehodu, kjer na čudovit način vpadejo ambientalne plasti klaviatur, katerim sledi inštrumentalna sekcija s stopnjevanjem na bobnih, zvočnih zavesah in kitarskih vragolijah.
"Network" je bil po pričakovanjih dostojen naslednik "Marathon" in še en zelo soliden album legendarne skupine, ki od konca 90-ih ni nehala navduševati z imenitnimi albumi pa, čeprav po mojem ni prinesel prav ničesar posebno novega v njihov dotedanji glasbeni izraz in se na njem skoraj čuti že pretirana previdnost kako brez tveganja čimbolj zadovoljiti tradicionalno bazo fanov. Nekoliko je pogrešati večjo mero eksperimentalizma in njihove značilne duhovitosti pri določenih motivih saj se občasno zdi, da se raje držijo začrtanih okvirov kot pa, da bi si privoščili kak drznejši prog rockovski podvig. Za skupino, ki je bila le redko nagnjena h kakemu pretiranemu eksperimentiranju ali odkrivanju novih zvokovnih meja pa je bilo to gotovo veliko boljše kot, da bi se slučajno osmešila še z eno tako blamažo kot je bil katastrofalni album "Pleasure & Pain" (1997) medtem, ko njihov konceptualni prog rockovski vrhunec "Generation 13" (1995) pač ni bilo mogoče preseči, ko govorimo o viških njihovih zvokovnih eksperimentiranj in odstopanj od klasičnega zvoka. "Network" bo tako nedvomno zadovoljil vse njihove tradicionalne fane, ki pri njih najbolj cenijo melodičnost in neposrednost, a do statusa mojstrovine kot je bila denimo "House Of Cards" mu nekoliko manjka večje ritmične duhovitosti in nepredvidljivosti.
=================================================================
(avtor recenzije št. 1: Aleš Podbrežnik)
O tem, da legendarni kanadski progresivni art rock band Saga doživlja novo pomlad, ni več dvoma! Očitno so nesrečni strel v prazno Saga na elektro-sint-pop zasnovani "Pleasure And The Pain" (1997), za katero bi bilo bolje, da bi se imenovala le "The Pain", končno za vedno sanirali.
Saga z "Network" ne le enkrat več potrjujejo, da so znova na svojih (pravih) tirnicah, torej na tirnicah na katerih so se vedno znašli najbolje, pač pa udarjajo z novim albumom tako močno kot ne pomnim od plošč "Worlds Apart" (1981) ali "Heads Or Tails" (1983). "Network", kot naslednik plošče "Marathon" (2003), katera sicer nosi vso imenitnost tipičnih Saga stvaritev, prekaša predhodnik v tem, da tokrat Saga ne skrbijo zgolj za kompaktno izraznost pesmi, pač pa so vzeli poln zalet in tako zvenijo še bolj progresivno izzivalno in udarjajo še živahneje! "Network" je še bolj po "rockersko" navit, kot zadnji trije Saga "post Pleasure And The Pain" albumi. Torej album diha s polnimi pljuči, nosi večjo mero raznolikosti in nepredvidljivosti, kar sta lahko aduta uporabljena v pravih rokah pri progresivcih jeziček na tehtnici, da lahko potem govorimo o skupinah (napisano z velikim črkami) in (ostalih) skupinah.
Za uho sila nalezljiva melodičnost je na sleherni točki novega albuma vseskozi prisotna. Pristop je unikatno "sagarijanski" z nezamenljivim ostrim kitarskim "žvenketom" Iana Chrichtona, ki je genialno ovit v masivno zaveso sintesajzerjev, na katero so znova nadvse okusno vtkane dodatne sinth viže in kompjuterski sample-i, ki po domiselnosti poslušalca vedno znova presenečajo. Pevec Mike Sadler je ekspresiven kot vedno, njegov vokal nežen, sofisticiran, tanek, melanholičen. Ko z vživeto čutnostjo zadeva v bistvo kot strela z jasnega.
Eden najbolj impresivnih trenutkov plošče je ujet v drugi pesmi, ko so Saga opremili komad Keep It Reel genialno z "air raid" sireno. Alarmantno ozadje pesmi v svoji dramatičnosti dobesedno plaši poslušalca in zaradi tako pričarane atmosfere, resnično zveni pesem edinstveno progresivno.
Na "Network" lahko uživamo v tipičnih Saga menjavah tempov ritma, bliskovito odigranih kitarskih prehodih preko osnovnih motivov, ki skrbijo da "stalno nekaj dogaja", v masivni zvočni zavesi klaviatur, kar drži vzdušje vseskozi na visokem nivoju. Bas v produkciji odločno povezuje ostale inštrumente in pri tem odigra svojo vlogo še posebej pivotalno v poskočnih trenutkih plošče kot so I'm Back, Don't Look Now in Live At Five. Saga so v svoje vrste poklicali novega bobnarja Christiana Thompsona, ki je zamenjal dolgoletnega člana skupine Stevea Negusa. Christian je s svojim bliskovitim bobnanjem vnesel v zvok še dodatno mero energičnosti, ki je "Marathon" v bobnarskem pogledu ni bila deležna. Saga prevračajo na glavo različno ujeta visoka vzdušja kot za šalo. Izkušeni mački naredijo to z lahkoto, še zlasti pa so za to krive udarne solaže Iana Chrichtona.
Po bliskovitem začetku prvih treh pesmi, umirijo Saga žogico z odlično pol balado If I Were You, ki jo vodi akustična kitara. Atmosfera je na enem od vrhuncev in kar traja naprej skozi še en imeniten pol baladni "štikl" Outside Looking In. Kontrast med akustično aranžirano kitaro, kleno zvočno zaveso sintesajzerjev ter težkimi bobni, fenomenalno nadgrajuje otožen in krhko čuten Sadlerjev vokal, kar daje Saga povesti vedno znova popolnoma svojsko dimenzijo. Komad srednjega tempa Back Where We Started je odličen primer dvoličnosti vzdušja med subtilnejšim predrefrenom in topovsko zmetaliziranim riffom refrena. Ta bend krasi izredna magija, ki je odraz dolgoletnega partnerstva in izredne kemije, ki deluje med člani nenadkriljivo.
Da gre za perfekcijo ekspresije v rock glasbi, navadno bendi pokažejo ravno pri performansu balad. In balada Believe za bend kova Saga to le potrjuje. V njej igrata klasični klavir in Mikeov vokal integralno vlogo, h komadu se kasneje vključijo celi orkestralni aranžmaji na violinah. Fantastika melanholije in neizpete bolečine je na sredi rockersko prelomljena, kar odstreli poslušalca novim sferam naproti. Album se zaključi z najlepšo možno kompozicijo imenovano Don't Make A Sound, ki praktično zaokrožuje vse kar Saga so. Takoj otvoritveni motiv potegne le po "feelu" bežno celo na purpleovsko Child In Time. Torej v tej pesmi so Saga predstavljeni v malem! Če benda ne poznate, si v preizkušanju neznanega v trgovini najprej zavrtite ta komad na plošči, saj je šolski primer vsega kar Saga so in so kdajkoli bili.
Za takšno glasbo danes žal ni več prostora, da bi se vrtela na radiu. Ljudje danes sploh več ne vemo, kakšne lepote premnogokrat zaobidejo naše organe recepcije. Žal. Tako bo tudi "Network", ob vseh uporabljenih superlativih te recenzije, ostala prezrta mojstrovina rock glasbe današnjih dni. Po drugi plati, pa bo vselej zvesta baza Saga fanov ("sagarijancev") z "Network" neskončno srečna.
na vrh