Martin Ramoveš Band prihajajo z novim albumom »Nesojeni kavboji« ob pravem času na pravo mesto. Umetnik, ki ni zgolj glasbeni vizionar, pač pa nosi v sebi tudi velike slikarske talente, se je za novi album domislil pravzaprav posebnosti. Album je izdal v stripu. Risanem stripu. Avtor slike, glasbe ter poezije je torej Martin osebno. V enem kosu. Dejstvo, ki že v sami iztočnici jasno naznanja, da k sporočilni vrednosti vsebine takšnega izdelka, bolj pristno skoraj ne moreš seči.
Martin Ramoveš je cepljen proti konformizmu, proti imitaciji. Pravzaprav se temu album »Nesojeni kavboji« vseskozi prefinjeno smeji! Album »Nesojeni kavboji« je posebna zgodba, izdelane karizme in zategadelj vseskozi otipljive in edinstvene umetniške vrednosti. Če spregovorimo o glasbi, je album »Nesojeni kavboji« že po samem naslovu pravzaprav povedal bistvo. Opazovanje tonjenja identitete (ter poslanstva) malega človeka, ki ga golta masa plešočih po notah konsiprativnih misli »dušebrižja« Velikega Brata. Gre za tradicionalno zaznavanja vrednosti melodije slovenskega alternativno rockovskega podzemlja, značilnega geografski pripadnosti slovenskega ozemlja, ki je učinkovito zbližan z osnovno izpovedno platformo blues glasbe, okusnimi rock 'n' roll izleti (Zlo dirigira) in dodajanjem nekaterih primesi (raba orglic v aranžmajih več skladb), ki vam zlahka nanizajo pred očmi osušena prostranstva ugašajoče zarje nad divjim zahodom. Zakajeni salon z meglicami, da bi jih lahko z nožem rezal, vonj smodnika po revolveraškem obračunu še jedko draži nosnice, saj o cevi pištol še vedno vroče, točaj naliva še sedmo rundo viskija… Prevedite te slike na slovensko ruralno okolje in pred očmi se vam bo začel risati razburljiv film »slovenskega divjega zahoda«. Poguba glavnega lika je neizbežna tudi v tej zgodbi. Občutek cinizma, ki spremlja izpovedno vrednost tega slovenskega izdelka pa tipska konstanta, ki je v tovrstnem pristopu pravzaprav naravna, če ne kar obligatna stvarnost. Tovrstna občutja utripljejo živo, stvarno in z izpovedno prepričljivostjo hipoma pridobivajo vso pozornost poljubnega glasbenega konzumenta.
Album »Nesojeni kavboji« bližnjih stilskih sorodnikov v slovenskem glasbenem prostoru sicer nima, oddaljeni pa so možni. Pred leti se je denimo zelo učinkovito v podobnem stilskem izzivu glasbeno preizkusil tudi Robert Jukič z albumom »Dobrote iz skrinje zarote«, kateremu je sledil njegov koncertni album »Kramp«. »Nesojeni kavboji« je iskren in poseduje zaželeno nezloščenost, pravzaprav vseskozi vzdržuje na učinkovit način dodano »fineso« desperado umazanosti, ki se odlično spaja s prepoznano melanholijo blues estetike, kar posebno godi v »prihuljenem vretju« eroticizma blues »valcerjev« Rep, Črna kava, Radosti ni, ali povsem na rep umeščen, mistično zazrti in celo s konturo psihadeličnosti zabeljeni finalni rekviem albuma imenovan Obala obljuba.
Družbena kritika niza pravzaprav svet opazovalca, ki niza trume konformistov, ki si zastavijo za osnovni življenjski cilj borbo za čim višji status v družbi. Oropanost moralnih vrednot, čustvena in duhovna pohabljenost, sta v tem miljeju stvarni spremljevalki in temu ne uide niti zgodba o »Nesojenih kavbojih«. Kar si nagrabil in kar storil si gorja na Zemlji v brezmejnem hlepenju po materialnem ugodju, bo pogubljeno, ko te potrka po rami ona, ki v končnem enačaju tvoje življenjske enačbe izravna levo in desno stran Smrt (Zemlja te ne rabi). Album iskrenega uporniškega revolta!
Ekipa je ustvarila album izredne organske živosti in žmohtne zvočnosti, Martin nadgrajuje čokatost zvočnega odzivanja kitare in čvrstih ritmičnih struktur z predirljivo možatim vokalom. Vsekakor pa nosi album vse polno trenutkov, kjer prevzema sofisticirani pristop pobudo, kot je to denimo v upočasnjeni polka zbadljivki velikega resničnostnega šova zrcala slovenske družbe v skladbi Zemlja te ne rabi. Tu nastopi Martin z vokalom diziluzionirano, vokalna harmonija spremljevalnega vokala ga barva namerno disonantno, v vse to pa je barvito vtkana fino razmeščena retorika organskih kitarskih ornametnov. Natanko to kar potrebuje magnifikacija sporočila v njej.
Dodana vrednost albuma »Nesojeni kavboji« leži tudi v dejstvu, da ga vseskozi prepričljivo spremlja občutek 100% sfokusiranosti ekipe, da barvito izpostavi in magnificira bistvene točke sporočila s tega izdelka, četudi zavoljo občasne, bizarno lucidne rezultante, kot jo povzema npr skladba Zgodbica – trenutek albuma, ki se navezuje po svoji jedki zbadljivosti celo z zapuščino genialnega lika in dela enkratnih Buldožer. Dejansko je album Nesojeni kavboji izdelek, ki utriplje v emocijah zvočno živo, kot bi bil v studiu odigran po principu koncertnega nastopa. Čeprav je izdelek studijski, ni težko izredne izvedbene koherence materiala, kot tudi ne kemičnega učinkovanja gradnikov zasedbe!
Vsi vi (trezni in pijani) svetovljani doline šentflorjanske! Dobrodošli v kraljestvu še ene slikovite refleksije nad zrcalom stanja naše družbe, ne le v letu 2014, pač pa kar zadnjih 20 let. Album izdelane stilske in izvedbene determinante, bogate sporočilne vrednosti, ki vam bo v svoji jedki neotesanosti »desperado alter blues« karizme, zvenela še kako domače.
na vrh