Stratovarius se ne dajo. Finski mentorji sodobnega melodičnega metala, recimo naravnost finske folklorne vizije evro power metala, brez katerih Sonata Arctica nikoli ne bi prilezla tako visoko kot pač je, kljubujejo dalje.
Očitno je prihod Mathiasa Kupiainena preusmeril voz skupine, ki je bil ob odhodu njenega stvarnika Tima Tolkkija obsojen na to, da se z nepovratno enosmerno vozovnico usmerjen naravnost v pekel, raztrešči ob skalne čeri. Ne! To se ni zgodilo in po previdnem (za preživetje pomembnem) »Polaris« je sledil odlični »Elysium« (2011), ki je opravičil trmoglavo kljubovanje skupine - to se je namreč marsikomu zdelo brezmiselno po odhodu Tolkkija. Še več. »Elysium« se je povzpel na prvo mesto finskih lestvic teden dni po izidu, kar je prvič za Stratovarius po v letu 1998 izdanem »Destiny«. In »Elysium« velja za zelo ambiciozen album, zasedba je nanj spravila tudi najdaljšo kompozicijo svoje kariere, kar 18. minutni naslovni ep.
Prišel je čas tudi za veterana med bobnarji šole evro power metala Jörga Michaela da se umakne. Mož, ki je soustvarjalec pomembnega kosa zgodovine evro power metala, saj je preigral ob Stratovarius tudi v skupinah, kot so med drugim Saxon, Grave Digger, Rage, Axel Rudi Pell in Running Wild, se je s skupino razšel v lanskem letu zaradi osebnih razlogov. Nadomestil ga je Rolf Pilve. Tako je od stare garde ostal v skupini le še Timo Kotipelto, vokalist, ki je s svojo barvo glasu in pristopom navidezno (in na uho) vsaj toliko pomemben pri Stratovarius, kot je bil Timo Tolkki in pa enkratni mojster klaviaturske igre Jens Johansson – možakar, ki je svoje dni med drugim služboval pri Ronnie James Dio-u in Y.J. Malmsteenu. Ob njima, pa so v ekipi danes torej trije potentni mladci željni dokazovanja. Gotovo dobro, saj potrebujejo Stratovarius svežino.
Preverjena formula je dokazano učinkujoča in stvar, ki jo ponujaš večkrat postane tako predvidljiva , oguljena. Stratovarius so našli pot da se temu učinkovito izognejo. »Nemesis« je mračnejši album od predhodnika, prav tako poseduje še bolj navito produkcijo, bolj izpostavljen riffovski primež kitar. Da je to bolj mračen album od »Eysium« namiguje že pomenljiv naslov »Nemesis«.
Timo Kotipelto je nekajkrat namerno speljan skozi efekt distorzije, kot je kitica v Stand My Ground. Zasedba razgibava svojo preizkušeno formulo tud z vključevanjem programskih vzorcev, česar prej skorajda ni nikdar počela (Halcydon Days - srednji instrumentalni del skorajda meji na elektro-trans odklon).
Stratovarius, kot aranžerji spretno zorijo in dokazujejo, da so jih pretresi skozi katere so šli v karieri, utrdili in jim dali izjemno moč preživetja, kot tudi artistične rasti. »Nemesis« je namreč izredno zrel album. Zvočno je izjemno dobro izkoriščen. Večkrat moteča hladno sterilna produkcija preteklih albumov, zlasti iz obdobja s Tolkkijem, je pozabljena. »Nemesis« v tem oziru nadgrajuje začrtano usmeritev »Elysium«. Spekter zvočne slike je zgoščen tudi na nižjih tonih, dialog klaviatur in kitare v gradnji masivne zvočne slike spremljave ozadja je optimalno učinkujoč in v kreaciji vzdušja polno vžiga. Stratovarius ostajajo pojem grabežljive bombastike, ki dosega svoj krešendo v hipoma nalezljivih refrenskih napevih. Vse to tudi na »Nemsis« torej. Vse bolj očitno postaja to, da je bil Tolkkijev odhod skorajda nujen, da se prične skupine lahko premikati naprej in artistično zoreti.
»Nemesis« je odličen album, ki vzdržuje prepoznavni obraz skupine preteklih del, obenem pa učinkovito preizkuša zvočne novosti in jih inkorporira v svoj izraz na način, da prepoznavni obraz ni niti za trenutek ogrožen, pač pa hvaležno širi skupini ustvarjalni diapazon na polju novih kompozicij. Kupiainen je »nor« glasbenik v multifacetni izurjenosti in kitarist, ki je hiter kot strela, obenem pa plasira še več kulture »shreddinga«, kot ga je pred njim strogi klasicist Timo Tolkki v svoji Stratovarius karieri. Današnji Stratovarius so pojem odlične zgoščine kombiniranja simfoničnih elementov in power metlaske udarnosti, ki opravičuje pridevnik »odlične« zlasti na rovaš posodobljene produkcije, ki daje skupini prepotrebno živost, organskost in zvočno toplino.
Idejno so Stratovarius znova uspešno položili svoj izpit. Nekaj je rutina, nekaj so izkušnje. A kot povedano. Trije mladeniči željni dokazovanja v kombinaciji z dvema »modrecema«, ure piljenja in vaje, ter nad vsem, novo najdeni kreativni navdih. Stratovarius ohranjajo smisel za izjemno spevnost obenem pa to znova enkratno kombinirajo s simfoničnim drama teatrom in vžigajoče navito produkcijo, ki jo zahteva power metal. Ujeli so korak s časom in ga učinkovito vzdržujejo z »Nemesis«.
»Nemesis« je album, ki drži ob sebi poslušalca od začetka do konca čvrsto priklenjenega. Favorite boste poiskali sami, sam pa bi se odločil za epsko kompozicijo dolgo slabih sedmih minut Out Of The Fog, kjer skupina naniza izredno simfonično dramo v sosledju teatra motivskih in atmosferičnih preklopov, ob tem pa ne izgublja rdeče niti v kompaktnosti kompozicije niti za hip. In cel album je tak. Od, v ruski melos odete Castles In The Air, antemičnosti skladb Dragons, Abandon, Unbreakable, Fantasy, do uspešnega eksperimentiranja v Halcyon Days. Ultra bombastična naphanost albuma izstopa zlasti v razpoloženjsko bogatih, srednje hitro orientiranih One Must Fall in Stand My Ground. Polno vžiga tudi power baladna pompoznost If The Story Is Over, medtem ko vas kataklizmični primež zaključne naslovne skladbe pripravi do tega, da si album v celoti zarotirate znova.
Bomba od albuma, ki ne pusti dihati ljubitelju kombiniranja nalezljive melodičnosti z udarnostjo! Zagotovo najmočnejši Stratovarius album v post –Tolkkijevem obdobju. Fantje so našli izjemno kreativno moč in skupni imenovalec učinkovitega idejnega podpiranja, ki se kreativno samoojačuje in spodbuja. Popolno grabežljivi album. Poln bombastike in drama teatra. Stratovarius preraščajo z njim v prave botre ali bolje rečeno kar šamane evropskega power metala, ki doživljajo svojo novo pomlad.
na vrh