Gotthard: Need To Believe

Glede na to, da Gotthard albumi izhajajo v časovnih presledkih, ki niso daljši od dveh let, je toliko bolj fascinirajoče dejstvo to, da Gotthard pri vsem tem ustvarjalnem tempu nikakor ne izgubijo kreativnega navdiha, , ustvarjalne sle in zdrave pameti, ki diktira preudarnost v sprejemanju hitrih in dobrih odločitev. So nosilci jasne vizije v katero zrejo z veliko mero glasbeno umetniške zrelosti.Ta skupina je danes v hard rock podzemlju sinonim visoke samozavesti, pravi zgled vsem v glasbenem šov biznisu, ki bi si radi zagotovili vsaj kanček ustvarjalne neodvisnosti in ob tem zaslužili cekin ali dva.

"Need To Believe" je tipična Gotthard plošča. Gotthard na njej krmarijo v izraznem rangu, ki so si ga zakoličili sami. To je Gotthard melodično hard rock polje, kjer ni mnogo prostora za dodatno artistično svobodnjaško eksperimentiranje, progresivno fragmentacijo in podobno. Ne. Hard rock je omejen s šablono. Če jo uporabljaš s sebi lastnim pristopom, potem se ti ni treba bati označbe "sive miši", ki si le izposoja od drugih in ne ponudi svojega. Ob tem seveda obstaja nevarnost ponavljanja samega sebe in vendar se Gotthard tudi temu vselej spretno izognejo.

"Need To Believe" ohranja izredno živ žmoht produkcije, ki sloni na krepostnem kitarskem riffanju dvojca Leoni/Scherrer in katerega zapolnjuje harmonizirajoča zavesa klaviatur, ki mnogokrat rada pobegne v toplo "Hammondizirano" pregrinjalo - to so fantje podedovali od vzornikov stare šole hard rocka. Gotthard z mojstrsko produkcijo ustvarjajo zvočno trodimenzionalnost, kjer se melodični figuri pridruži gromka ritem linija, debele in voluminozne, zelo dobro slišne, tople in melodične bas linije, ki intenzivno komunicira s poveljem bobnarske utrdbe (npr. srednje hitra Break Away). Centralna figura vsega je znova pevec Steve Lee, ki v linijah ne skriva dejstva, da je kot najstnik zorel ob navdahnjenosti nad Stevenom Tylerjem (Aerosmith). Lee je tudi na "Need To Believe" tisti faktor, ki doprinese največ k resničnosti Gotthard pridige.

"Need To Believe" se odpre z antemično Shangri-La, z dramatičnim razvojem, jedrnato izklesanega Gotthard hard rock riffa, ki naniza na svojem vrhuncu odlični melanholični refren, kjer Leeja spremlja izdelana uporaba večdelnih vokalnih harmonij. Preseneti srednji del, kjer Leoni zavije v prehodni solaži orientalsko Blackmoreovsko, sledi pa prehod, ki v blagodejnem učinkovanju spomni na podoben prehodni del skladbe Perfect Strangers, sicer klasiko skupine Deep Purple. Za njo rušijo Gotthard z nezmanjšano močjo v Unspoken Words, ki ni nič manj izrazna skladba od Shangri La in poseduje podobno kemijo, s katero bi z lahkoto zamenjal obe skladbi na seznamu albuma. Vsa reč postane smrtno resna, ko se srečamo z naslovno skladbo, ki prinese enega vrhuncev albuma. Preprosto je atmosferično umirjeni del pred refrenom in AORovsko melodično izklesan refren v nadaljevanju eden najlepših kontrastnih simbioz albuma, ki vam bo v trenutku zlezel pod kožo. Sapica južnjaške ležernosti v sozvočni akustični maniri, narekuje skladbo Unconditional Faith, v kateri se boste zlahka znašli tudi ljubitelji klasičnih Bon Jovi. Za njo useka brezkompromisna I Don't Mind, ki jo poganja kotaleči ritem na katerega je naložen "seksipil" kravjega zvonca. Premeteno premišljeno in z izrednim izkoristkom v razgibanju dinamične pretočnosti albuma! Podobno funkcijo nosi pred koncem verjetno najhitrejša skladba albuma Rebel Soul, ki vam bo gotovo potrgala uhlje! Prva balada se nahaja šele na poziciji št. 7. Gotthard so tu bili vedno močni in tudi Don't Let Me Down po nepotrebnem ne ubija dinamike albuma. Lee je učinkovito subtilen in tankočuten, kar odnese na albumu za Gotthard novo zmago! Tudi Right From Wrong je vrnitev energije skladb z začetka albuma v slogu Shangri-La in Unspoken Words, z enim najmočnejših antemičnih refrenov na plošči! I Know, You Know je primer skladbe, ki bi bila idealna za vrtenje na radijskih frekvencah. Gre za staro šolski primer idealnega kombiniranja vodilnih motivov in izpostavljanja amtosferičnega vrhunca v refrenu. Kot pri naslovni skladbi, gre tudi pri I Know, You Know za primer skladbe z enim najlepših kontrastov na relaciji refren - kitica. Zaključek albuma prinese sapico melanholije in skritega hrepenenja v občutjih ki jih niza Leejev vokal v kombinaciji s klaviaturami, ki pristopijo v vlogi godalnega kvarteta .Gotthard tu še zadnjič stopijo na plin, navijejo gumbe navzgor in ustvarijo v nadaljevanju še en milozvočni kontrastni preliv med osnovno kitico in refrenom. To so najmočnejši trenutki albuma. Ti atmosferični kontrasti v posameznih skladbah.

Gotthard ostajajo tudi z "Need To Believe" skupina, ki ne zna in ne zmore zatajiti. Ostajajo zvesti pridobitvam izročila starošolske hard rock obrti, ki jo s pridom izkoriščajo v razvoju in kontinuiteti lastne glasbene vizije. "Need To Believe" ni tako temačen album kot njegov sicer odlični predhodnik "Domino Effect" (2007), poseduje pa obenem grabežljivo in popadljivo visoko turbulentno vzdušje, nasičeno z erogenostjo pravovernega hard rock utripanja v 12. skladbah, pisanih na kožo vsem ljubiteljem te skupine, kot častilcem najbolj pristnega in klasičnega hard rock izročila.