Simona Černetič, ni več novo ime na bogatem prizorišču slovenske kantavtorske scene. »Nedaleč stran« je njen tretji studijski album. Leta 2001 je izšel album »Aynee« (pod tem imenom je Simona delovala prej), leta 2010 a je nasledil album »Zdaj sem tu«. Še prej se je Simona Černetič kalila kot kitaristka in pevka zasedbe Ahilova 6a. Punca je v celoti ustvarila novi album povsem sama. Celo odigrala ga je skoraj v celoti sama. Hvale vredno. Spoštovanja vredno. Vizija je tu ter pogum z njo.
»Nedaleč stran« lahko označimo kot milozvočno, lahkotno zveneč glasbeni dokument, na katerem si podajajo roke v celoti organski zvoki, s praktično nič ličili posebnih zvočnih učinkov. Z izjemo ritmičnega programiranja ter dodanega sintetiziranja (klaviature). Gre za previden album. Želi namreč ugajati laični množici. Je pop album, ki se peča s trendovskimi indie elementi vnosa folk melosa, čemur sledi tudi sam odzven uprabljenega instrumentarija v studiu, kateri obdaja vokalno interpretacijo.
Ne glede na to, da so skladbe lepo zapakirane, nasploh v muzikaličnem smislu – premorejo namreč lepo mero poslušljivosti in motivske kompatibilnosti, torej je to v občem seštevku pretkano in detajlno aranžiran izdelek, pa nekoliko odbija od njega prav njegova predvidljivost in želja po vrinjanju na pogosto rotacijo znotraj frekvenc radijskih valov, ciljam seveda zlasti na Val 202. To niti ne čudi. Simona se je v preteklosti kar dvakrat predstavila na Slovenski popevki in enkrat na Emi, v Bitki talentov, s skladbo Si to ti, pa se je predstavila tudi na kompilacijo Val 08 – Imamo dobro glasbo. Da s punco ne gre češnje zobati potrjujeta dve nagradi mednarodnem festivalu kantavtorjev Kantfest, ki ju je prejela v letih 2011 in 2012.
Lahkotni ritmi so seveda večinoma sprogramirani, torej usekani v eni ritmični dimenziji. Večinoma poskočno plesni. Simona dodaja v izdelane in melodično silno nalezljive refrenske napeve tudi dodatne vložke vokalne spremljeve, ki nadgrajuje mestoma buditeljsko, če ne kar nekakšno svečano nrav tega izdelka. Album skuša biti pozitivistično naravnan, kar poosebljajo tudi preprosta, neobremenjena besedila, polna optimizma. Obenem poseduje tudi ta izdelek dozo melanholičnega koprnenja, melos je seveda odtis slovenskega geografskega porekla. Melodije so lahko tudi tako previdne, da zapadajo občutku naivnosti, kot je to v skladbi Hitro, hitro, ki jo lahko po mili volji prepevaš otrokom v vrtcu, medtem ko skuša skladba, kot celota v svoji iztočnici, šegavo učinkovati.
Morda je manjši minus tega izdelka prav v sami barvi glasu, ki ne poseduje posebne karizme, ki bi bila prepoznavna, zapomnljiva, če ne že edinstvena, čeprav ne gre dvomiti o veliki predanosti avtorice do pristopanja k vsem finesam interpretacije materiala na albumu. V celoti je album »Nedaleč stran« sicer od glave do pete kvalitetno in lepo embalažiran pop izdelek, ki skuša v prvi vrsti kupiti naklonjenost frekvenc radijskih valov. Na čelu s še eno izmed tisočerih variacij predelave ljudske Po jezeru.
na vrh