Ko me ljudje vprašajo, katere so moje tri najljubše slovenske zasedbe, po kratkem premisleku izstrelim brežiške alternativce Demolition Group, novomeške Ljubljančane Moveknowledgement, kot tretje pa brez dileme navedem bend, ki me je prevzel tako s studijskimi platami, še bolj pa s svojo odrsko kemijo, krasnim občutkom za kompozicije, med katere so vpletli izjemni podton kritike sistema, zgodbe o meni, tebi, vas - zasedbo Srečna Mladina. Od renstanga krompirja in plate Eko alter prek Đabalkan rase smo priromali do plate, ki izseva iskreno ljubezen do teatra in življenja obenem. Navajeni na šok je plošča, ki jo človek pri Srečni Mladini, če jih ne bi poznal ali poprej vsaj površno spoznaval, ne bi pričakoval, drugi, bolj poglobljeno speti z evolucijskimi končiči prefinjene glasbe, dražljajev in vsebinske podstati zasedbe pa jo le veselo pozdravljamo. Po letu 2000, ko je generacija nadarjenih glasbenikov, rojenih v zadnjih letih socializma, stopila v zakulisje predstave Krst pri šestici ter dala sonično podporo Dejmo stisn't Teatru, je minilo nesrečnih trinajst let, skupina pa je dobila v tem času po predelavah, dodelavah, menjavah (članov) vse bolj poln, sočen in zvočno potenten izraz, ki se dviga visoko nad povprečje slovenske predvidljivosti. Predvidljivost je ovira, cokla razvoja, ponavljanje že storjenih korakov ter poustvarjanje že ustvarjenih plat pa je vse prej kot zdravorazumsko, zato je plošča Navajeni na šok, ki je, mimogrede, ključni del istoimenske predstave, rock kabareta, simbioze s Šodr Teatrom, nekaj dobrega, pozitivnega in za evolucijo in mentalno preživetje Srečne Mladine, po mojem, nujnega.
Pa natresimo najprej malce ene par faktov. Sodelovanje med ŠODR teatrom in Srečno Mladino je vzklilo že pri izvajanju predstave To so gadi na povabilo režiserke Tijane Zinajić, Srečna Mladina pa je v živo, s svojim glasbenim znanjem in občutkom za suspenz, dinamiko, predvsem pa fluidnost glasbe, poskrbela za glasbeno kulisje v živo. Podobno z istim stično rojeva dobre reakcije in dobre ideje, kljub generacijskem razkoraku med mladinci in malce manj mladimi, so tako eni kot drugi vsaj z eno nogo stali v sistemu navidezne sreče, harmonije, blagostanja - v socializmu, z drugo pa, v dobi skoraj odraslosti, oropani mladosti in pozitivnega občutja sedanjosti in prihodnosti, zakoračali globoko v dobo gnilega kapitalizma in obetajočega se nam fašistoidnega novega svetovnega reda. Živimo v časih konstantnega šoka ter nasičenosti s temo in brezupom, a boriti se je potrebno. Za obstanek. Za prosperiteto. Za preživetje gre. In tu so zastavljeni temelji za zgodbo, o kateri poje predstava, glasba plošče Navajeni na šok, ki je simultana kritika časov, v katerih živimo, obenem pa na sebi lasten, kritičen način, postavlja ogledalo nam izgubljeni generaciji otrok, rojenih po letu X. Avtorska predstava, podkrepljena z izključno avtorsko glasbo, je pod taktirko režiserja Dejana Spasića dobila polno podobo, duh preživetih trenutkov preteklosti, duh sedemdesetih pa je prežel tudi glasbeno podstat same glasbe. Prvi toni ob improvizacijah igralcev so nastali na intenzivnih vajah, kasneje pa so Srečna Mladina v Ljubljani osnovne ideje in improvizacije oblikovali v skladbe, posneli demo posnetke in se posvetili sami predstavi, proti koncu pa nadaljevali s snemanjem plošče v domačem studiu Codelli. Tokrat brez kitarista in vokalista ter ustanovnega člana Vladimirja Mihajlovića, a podkrepljeni s kar celim zborom nadarjenih igralcev ŠODR teatra. Lejla Salihović, Iva Svilenković, Petra Grünfeld, Jasna Simončič, Matevž Brecelj, Rok Pirnat, Matija Kastelic in Jurij Torkar so vtisnili plošči tisto, kar je bilo na zadnjih nekaj albumih Srečne Mladine namenoma izpuščeno in zanemarjano - tekstualni, ubeseditveni glasovni moment ter izrečeni »fakju« sistemu in svetu okoli nas.
Kje smo bili leta 1991, ko se je na kadavru nekdanje Jugoslavije po 11-dnevni vojni povilo čudo od samostojne Slovenije? Tudi sam sem bil, tako kot člani Srečne Mladine, osnovnošolec, navajen družinske topline in varnosti, med preleti vojaških letal v zaklonišču. Mamice in očki so nam kupovali čokolino ter nas vozili v Trst po kavbojke. In v Premanturo. Na dopust, brezskrbne počitnice, še pomnite? Dvajset let kasneje je svet drastično predrugačen. Vsi smo se postarali, baje dozoreli, odrasli, se prostovoljno zasužnili in podredili sistemskim recepturam programirane odraslosti, konvencionalnosti ... Sočasno z dvemi deceniji praznenja sanj praznuje svojih polnih 20 let tudi Srečna Mladina in to je njena torta, ki jo deli med množice. Proslavljamo z nostalgijo in odmerkom dobre glasbe, ki je zaznamovana z estetskim občutjem nadarjenih glasbenikov, ki tresejo svet s pop akordi in punkovsko energijo obenem. Simultano zlitje trojca kreatorjev ritmično-melodične strukture Srečne Mladine, basista Gašperja Gantarja, bobnarja Andreja Zavašnika in velikega kitarskega oraklja, vizionarja, nekonvencionalnega nosilca melodičnih tokov sevanja novodobne srečnosti, izjemnega Petra Dekleve, s tekstualnim konceptom ŠODR-ovcev je naravno in neprisiljeno, pristno od začetka do konca. Od inštrumentalnega Dviga zavese, na katerem svoj senzualni spev šestih strun v ušesa zlije mojster Dekleva s prefinjenim občutkom za doziranje tonov, pa vse do zborovskega finala po Spustu zavese, kjer svoj karakterni kolaž različnih pogledov predstavi zbor ŠODR Teatra.
Kdo smo kot prva skladba albuma jasno pove, da rojeni v zadnjih letih socializma ne zmoremo povsem sprejeti novodobne katekistične diktate, saj smo okusili tisto nekaj drugačnega, zavoljo sentimentov, vezanih na dobo odraščanja, otroštva, slajših od tega, kar imamo danes. Matevž Brecelj se lepo spoji z zvočno teksturo sočnega, navidez naivnega, popa kompaktnega trojca Srečnih. Kaj se je spremenilo? Mi? Svet okoli? Koncept dojemanja? Zgolj zastave in grbi na drogovih? Verjetno zgolj zavajajoči seratorji izza političnih mizic? Obeta se nov sistem. Baje bomo ukinili jeben denar in politiko, potem bo pa bolje. In nato lahko začnemo vse na novo, vse od kraja. Šok je neizbežen, a nanj smo že navajeni. Smo utrjeni. Skladba Šok, šok, šok je nekakšen vstavek prave nature Srečne Mladine. Deklevin spevni melodični drs prstov po vratu kitare, Gantarjev kompaktni objem Zavinih lahkotnih bobnov – prav vse gre z roko v roki s svetlim konceptom šokiranja in sitenja s popom. Hrup je preživet, blišč pa privablja. Vsi kot vešče posežemo po manj obremenjujočem in požremo svoj odmerek tudi tiste kritike, ki bi jo drugače namenoma preslišali. Pozor: tokrat je stvar tako potentna in lahkotna, obenem pa zlahka cenzorsko prepovedana zaradi nazornosti in eksplicitnosti, pa bi si prav zlahka predstavljal, da vse viže s ploščka kar naravnost nujno zazvenijo iz radijskih sprejemnikov iz domala vseh radijskih postaj (razen Veseljaka in Zelenega vala, seveda ...). Tudi na sladki revolt skladbe Sm ali seksipilni spev izjemne skladbe Jani. Santanovski (satanovski) zvoki erotike kitare, bobnov, tolkal, basa in sladkega pornografskega traktata Petre Grünfeld, ki pove zgodbo Janija, 35-letnika, ki je obseden in zasvojen z eskapistično masturbacijo na pornografske iluzije z interneta. Seks z namišljeno potešenimi usodnimi ženskami, vsak dan z drugo - do popolne ekstaze, po kateri se lahko le pobriše, Jani pa se po povrnitvi v realnost, v kateri je sam, brezposeln doma, žena dela in gara za preživetje, ima dva otroka, v vrtcu, šoli, obremenjen z realnostjo pa nato na pleča vnovič nadene nahrbtnik poln svinčenih skrbi vsakdana ... Vam je kaj znano? Se kdo prepozna v tem?
Brez dlake na jeziku se Srečna Mladina požene v naspidirani zadetniški pop ekstremnega pozitivizma skladbe Pilula (Disco Punk Fiesta). Vsi iščemo tabletko, s katero bi bil svet bolj znosen in lažje prebavljiv. ŠODR-ovci ubrano zapojejo svoj spev. Tokrat ženski del zbora, ki mu s pijanskim napevom, ki bi ga pričakoval pri Drinkersih, z Ljudsko odgovori moški del teatra. Solist Matija Kastelic s pijansko razpoloženimi mladci, ki jim sladke mladenke očitno ne dajo. Smo narod, ki ima nacionalni napev spet okoli vinskih trt in dionizičnega soka, gostilne pa so nam bile od nekdaj drugi dom. Fak! In nato moment streznitve. Zgodba 27-letnice, ki se naenkrat zave, da kljub svojim relativno mladim letom ni naredila iz svojega lajfa nič konkretnega, kot je to uspelo denimo Janis Joplin ali Kurtu Cobainu. Funkoidni eklekticizem rocka se vtre v podstat skladbe Zombi, spev o tistih, ki so umrli mladi, z glasbo pa spremenili svet. Večni klub 27-letnikov s smislom. O količini popitega alkohola ali zaužitih drog danes ne bomo govorili! Raje rečemo kero konkretno o tem, da kot sprogramirani zombiji sledimo temnemu diktatu preživetja. Droge in alko so odrešitev, pomiritveni dejavnik. O tem danes ne bomo govorili, ne? Na nekaj se je treba osredotočit. Magari na Pelargonije, brez katerih bi zavladal kaos in bi propadel ves svet. Lepa skladbica je ironični trenutek, medmet plošče, predstave, naših življenj. Sve je teže je eden bolj zapomnljivih trenutkov albuma. Dobro, slednjih ne manjka. Lejla Salihović s svojim sladkim glasom, mezosopranom, izpoje spev o tem, da je vsak dan vse težje, na basistično-bobnarski suspenz pa se lepo vklopijo zvočni vzorci navdihnjenega Dekleve. Magija stopnjevanja polzi iz sleherne pore, meditativna psihedelična temačna gotska pravljica o brezupu v svetu mor pa se razplete v kolektivno kontemplacijo. Kot bi poslušal Doorse z ženskim vokalom, le da je tu dodan tudi element Led Zeppelinov in velik odmerek samonikle narave Srečne Mladine. Super sklep pred Spustom zavese, ki z inštrumentalnim akustičnim faktorjem vnaša malce spokoja. Nič ni dokončno odgovorjenega. Smo odgovore sploh dobili, sporočila prejeli? Stvar je za samostojno delovanje in premike. Sklepni ŠODR s kolažem misli, utrinkov, kalejdoskopskih izsekov nacefrane realnosti, v kateri so politične kurbe, volilne ovce, armada brezposelnih, uzurpatorski faktor sistema in naravni odpor, morbida, eskapizem, brezbožnost in bogaboječnost ter kolesje suženjstva davkom in pravilom igre nekaj takega, na kar si mora vsak sam poiskati recepturo za preživetje in upor. Krasen sklepni kolaž glasov in melodičnih distorziranih vinjet, v katerega se prikrade duh Black Sabbathov in njihovega komada War Pigs (tisti mlajši ta komad, naravno, povežejo s Faith No More).
Upor je možen - še več: je nujen. Predramitev je obvezna, navajenost na šok in brezupje strupeno, toksično. To je sporočilo, ki sem ga iz konteksta albuma Navajeni na šok razbral sam. Srečna Mladina je ohranila svojo visoko raven, kriterije izjemnosti, dala povod za debate in vrgla kost za glodanje. Nekaterim bo manj všečna teatralična naravnanost, pridigarstvo, obscenost in direktnost manj metaforičnega izraza zasedbe, a to je tisto nekaj, zaradi česar je album Navajeni na šok košček, ki ga je pri sestavljanju mozaika Srečne Mladine potrebno začutiti in ceniti v vsej njegovi boleči razgalitvi sveta, prelomnih trenutkov, odraščanja, retrospektivnega zrtja nazaj v preteklost in obeta boljše prihodnosti v spopadu s sedanjostjo, z demoni in preizkušnjami. Vse je ključno, da lahko postanemo boljši ljudje, zmožni tako preživetja kot polnega življenja. Zmožni sreče, sanj in upanja. Tokrat lahko le iskreno rečem, da brez tega obstoja ni, na vsake toliko pa se je potrebno zazreti tudi v zrcalo, ki ga tokrat skupaj nastavljajo Srečna Mladina in ŠODR Teater. Sprememba sveta je nujna, revolucijo pa mora začeti najprej vsak pri samem sebi. Kulisa je lahko tudi teatralični izliv poetičnosti, ki jo ponuja ta jezično brezdlačni album. Ves svet je namreč oder in mi igralci na njem.
na vrh