Echoes hodijo po tanki razmejitveni črti med prog metalom in prog rockom. Torej, kje hodijo? Povsod in nikjer. So progresivci, ki so neobremenjeni z posnemanjem idealov, pač pa izhajajo iz lastne percepcije in avtorska interpretacija le te ponuja dovolj atributov, da lahko označimo album "Nature/Existence" za album reprezentativnega in sebi lastnega zvoka skupine.
Nemogoče boste rekli. Echoes bi morali s takšnim albumom priromati na tržišče 10. let prej. Echoes niso turobnega značaja. Prednost dajejo izpostavi melodičnosti, ki v aranžiranju skozi motive ne zapade v brezizhodni labirint fragmentacije kompleksnega drobljenja aranžmajev, kar bi zahtevalo večkratno poslušanje, da bi se material usedel pod kožo. Pristop je neo-klasicističen in vendar ni skandinavski ali germanski. Pagannijeveske solaže - pikolovsko "odbrencljane" skozi kitaro, so sicer pričakovane, hkrati s tem pa ohranjajo pretočnost vodilnih motivov. Vgrajene so v pravšnjih odmerkih in na pravšnjih mestih tako, da je njihov učinek v pravi funkciji razgibanja skladb, dvigu dinamike in okusnem draženju tudi najbolj razvajenih ušes glasbenih gurmanov.
Prednost albuma "Nature/Eksistence" je v tem, da se ne trudi osvojiti množic s streljanem svetlobno hitrih solaž, vratolomnih pasaž visokega virtuozno izvedbenega dometa ali akrobacij navzkrižnega ognja na relaciji dialoga klaviature - kitara. To odpade. Glasba raje valovi na relaciji "toplo-hladno" ali hitreje-počasneje. Prednost nad vsem dajejo Echoes atmosferi in valovanju različnim razpoloženjskim stanjem.
Atmosfera albuma "Nature/Esistence" je mnogokrat mistična, ne skriva celo transcedentalno ezoteričnega momenta. Zlasti v bolj umirjenih delih, kjer se v nizanju motivov barvito poigravajo zvoki klasičnega klavirja s sintetizatorji in kitara izgublja primat. Tak občutek rojeva tudi občasna integracija "lapsteel" kitare (Rude Awakening). Ko smo že pri Rude Awakening je zlasti refren zbližan v melodiji in vokalnem pristopu Nemcem Vanden Plas, vendar pa nosi skladba mnoge odklone, ki so tipični za progresivni rock, kar ne skrivajo, kot že omenjeno, deli, ko stopajo klaviature v ospredje.
Echoes so povabili na album več gostujočih vokalistov. S tem so dodatno razgibali in oplemenitili izročila posameznih točk albuma. Podoben pristop nadaljuje po Rude Awakening tudi Leaf Motif. Vokal v njem pa je blizu dovtipom Skandinavskega pristopa. Je popolnoma čist, jemlje pa si tudi precej prostora za improvizacijo, kar ni mnogo oddaljeno od skupine tipa Mind's Eye. Vzorčne reference so v tej skladbi možne tudi z aranžmaji skupine Symphony X (zlasti iz obdobja albumov Twilight At Olympus ali Five - The New Methology Suite). Zlasti Far From Coincidence (kasneje na albumu) je v polaganju vokalne melodije blizu značaja glasbene gravure Symphony X. Sintetizatorji mnogokrat odlično in zrelo vodijo vlogo orkestra na tem albumu. Izhod Winds Of Dread predstavi nadvse uspešno integracijo saksofona.
Kot se za progresivni pristop spodobi, pa se soočamo z lomljenimi ritmi, ki večkrat obrnejo na glavo samo razpoloženjsko stanje v posameznih skladbah. Da skupina uživa v "instrumentaliziranju" dokazuje zlasti instrumentalni niz skladb kompaktnega in melodično všečnega značaja, turbulentnih preklopov vzdušja Lullaby (aranžmaji v njej so vse prej kot uspavani), Bonefires in začetni del skladbe Unfair. Album teče med skladbami tako pretočno, da poslušalec ne dobi občutka medsebojne ločenosti. To so redki primeri albumov v progresivnem svetu danes.
Instrumentalno "vezivo" dolgo slabi dve minuti Seasons Come To Past opozarja na južnoameriški temperament, kjer se plemenski podritmi odlično vežejo na zasanjan neoklasicistični motiv. To je nekaj kar pri Echoes kaže na sorodnost skladanja glasbe z Brazilci Angra. Neoklasicizem v Farewell, ki ga vodijo godalni aranžmaji, kot tudi fenomenalno aranžiran izhodni instrumental, poln prikritega hrepenenja, Prologue enkrat več prikličeta imenitnost in temperament opusa zgodnjih Angra.
Da je element nepredvidljivosti prisoten v pravšnjem odmerku, ki draži in vznemirja poslušalca, da ta z užitkom raziskuje kaj se skriva za slehernem ovinkom albuma, niti ni treba več poudarjati. Ravno to sledenje pravšnji uravnilovki med težo melodično izdelanega motiva, golem a duhovitem instrumentalnem komuniciranju med gradniki Echoes glasbe ter v ohranjanju rdeče niti tudi, ko skupina niza stanja nenadnih preklopov med vzdušji, daje albumu "Nature/Existence" dodaten značaj visoko kvalitetnega albuma, kakršen se lahko pohvali z visoko izrazno pronicljivostjo bogato aranžiranih struktur in kar je še pomembneje, z značajem prepoznavnosti lastne avtorske biti. Prednost Echoes je tudi v tem, da so zlasti njihovi instrumentalni komadi na tem albumu v izraznosti povsem enakovredni tistim, ki jih vodijo vokali. To pa dosegajo na kompakten in melodično jasen način, kar je precej težje, kot če bi se skušali v instrumentalih povsem "skriti" za vratolomno improvizacijo, kajne (danes prenasičeni) staroprdci Dream Theater?.
Po vsem tem lahko zaključimo, da je "Nature/Existence" več kot odličen debitantski album skupine Echoes, ki s tem dokazuje, da se je na trenutno izrazno precej obubožanem prizorišču progresivnega metala, ostalo še nekaj prostora, za glasbeno pronicljivost, svežino in opozorilo, da se nam na podlagi takšnih izdaj, pa čeprav v času manjše naklonjenosti s strani kritične javnosti, za prihodnost žanra progresivnega metala ali (neo) progresivnega rocka, ni treba bati. V tem času, pa lahko glede na nekatere aranžmajske primerjave zaključimo tudi to, da je v značaju albuma "Nature/Existence" marsikaj revitalističnega. Zlasti revitalizma v prog metalu. Leta namreč hitro tečejo. To pomeni, da je v času svojega obstoja zadnjih 20. let postal ta žanr naposled tudi zrel in dokončno profiliran gradnik mozaika svetovne rock glasbe.
na vrh