Trajalo je sedmih dolgih let, da je po Svobodi prišel čas za Nova leta, a kot pravi hudomušni mož iz ozadja besedil večine slovenskih uspešnic Primorske Drago Mislej Mef (kot tekstopisec je izboljšal spevnost zasedb Prizma, Bazar, Halo, Kameleoni, Boomerang, Kalamari, Faraoni, Avtomobili, Ana Pupedan, Victory, Anike, Tinkare Kovač, Lare Baruca, Slavka Ivančiča, Tulja Furlaniča, kot snovalec besedil pa je podpisan pod več kot 400 besedili) je navkljub počasnem tempu snovanja vseeno hitrejši od Toma Waitsa, a je bilo potrebno čakati. Nekatere stvari, nekatere skladbe, zaživijo šele po nekajletnem zorenju, pri uspešni oploditvi ter težkem porodu pa človek zlahka postavi čas in ure ob strani ter se enostavno prepusti poslušanju plošče Najlepša leta. Nekdanji koprski občinski svetnik, aktivni radijski novinar, organizator ter predvsem potentni glasbenik, ki že zadnjih trideset let piše zgodbo manj znanega, a vseeno bogatega opusa (kot glasbenik je v osemdesetih letih nastopal v novovalovskem bendu Deseti brat, kasneje pa je po nekaj projektih s Hišnim bendom (Vlado Kreslin, Drago Mlinarec in pokojni Ivo Volarič Feo) in sodelovanjem s Predinom, Kreslinom, Lovšinom in Kovačičem, ustanovil glasbeno skupino Mef in NOB, pravijo zapisi), si tokrat daje priložnost razpreti duri v čase malce pozabljene, a vseeno aktualne polpretekle zgodovine, namesto nanosov nostalgije pa je v tokratni daritvi več novega ter svežega kot prežvečenega in že izpetega.
Mef je kronist časa, v katerem živi in v sozvočju s tem zvenijo Najboljša leta na svoj način bolj jezno, bolj ostro ter postavljeno na spevni način popevkarskega pop rocka z Obale na branike upora proti aktualni politiki, a parole na prvo žogo tokrat zamenja govor v pretekliku, s čimer se poslušalca poziva, da odpraši pozabljene spomine na čas, ko je bilo vse lepše in enostavneje, ne da bi zvenelo vse zagrenjeno, pesimistično ali spet na drugi strani peresno lahko ter uspavano ter neodzivno, eskapistično.
Marije niso našli je otvoritveni singel, ki govori o pretresljivi smrti obalske Marije. Življenje kar prehitro mine in po tem, ko izginemo, ostane samo prah, morda vonj po fižolu ter na stropu nebo, do spomini pa zbledijo, izginejo, gre v pozabo. Minimalistični preplet nežnega klavirja, tistih parih tonov, akustične kitare ter Mefovega rahlo raskavega rockerskega vokala, ki pripoveduje in slika žive podobe spominja na neko drugo zgodbo, avtohtono zasejano onkraj Mure v kraju Beltinci, če veste na kaj namigujem, kar nikakor ni slabo, le da je tokratna pripoved malce manj sentimentalna, ostrojezična, na primorski način robata ter žmohtna in kljub črni tematiki živahno spevna. Skoraj ljubezenska serenada Gluh in slep zveni tako, kot bi jo na rahlo boogie rockerski način spisal Jani Kovačič, ko je poslušal zadnje plošče Neila Younga, govori o odvisnosti, nepogrešljivosti. Substitutov za življenje ni moč najti, polni žmoht vzponov in padcev pa Mef opisuje moč ubesedenja ljubezni, spetosti, narkotične navezanosti (morda celo na nostalgijo ali na nekaj, kar je lahko še več kot mična mesena ljubica, ki tako, kot vse, ovene in mine). Tempus fugit, zamujenega trenutka pa ne gre poustvarjati in loviti, zato je Grem prav zgodba o skoku v neznano, brez varnostnega pasu, s katero si Mef pravi, da je potrebno tvegati ter življenje zajemati s pravo mero poguma. Je res mona tisti, ki si upa živeti ali obratno? Mef si po rockersko drzno dovoli malce samohvale ter drznosti, izjemni splet potentnih akordov na hammondih, kitar ter dobrih bobnov ter dobro tekstovje prav poetične pripovedi o tem, kako si lahko po Cohenovsko drznemo vsi parirati vsem tistim Dylanom, ki si okoli nas drznejo odpreti lastne registre ter si pustiti živeti. Meje niso pomembne, konec je itak znan, vse, kar šteje pa je tisti divji trenutek krasne vožnje v trenutni točki X.
Naslovna Najboljša leta zvenijo direktno tako, kot bi jo tonsko postavili za Tulja Furlaniča ali za katerokoli primorsko zasedbo, ki z radijskih valov polzijo na podoben, včasih skoraj identični način (pomislite na podobnost Tinkare Kovač ter Faraonov ...). Očitno gre za stvar lokalnega okusa ter melodičnosti, preprosta pripoved o preteklosti pa spomni na čas mladosti, komaj odprti disko v Žusterni, nove napeve lokalnih zvezdnikov, ki so še znali igrati, Mef pa pravi, da so pravzaprav vsa leta najboljša v vseh pogledih, saj, ko smo živi, je lepo. Ljubezen je v zraku si drzne v zgodbo vpihniti malce igrive nagajivosti tleče strasti, ljubezni, sladkobe, samoanalizatorski diskurz lucidnega racionalista Mefa pa se poigrava z mejami na loopih postavljene ritmike, skoraj terasnih klaviaturah ter minimalistične električne kitare ter z močjo slovenske besede s potenco, ki pa polzi po sferah metafizične neulovljivosti, rime nadvladajo esenci, sladka skladbica pa malce polni oboke sicer polnega albuma na manj obremenjen način. Bolj sarkastični Luzer govori o tem, da ni nič danega v zibel (ali pa je v zibeli že vse določeno, če se z igro usode sprijaznimo). Skoraj zmelkoowksa poetika govori o človeku, ki je lahko sleherni izmed nas, komad pa po polovici lepo zaznamuje sanjava polzeča solaža, ki daje skladbam novo, malce razprto podobo, vseeno pa ostaja Mef v sferah bolj umirjene, bolj varne cone glasnosti. Cinizem kompenzira distorzije ter decibele. Znal je bit jezen je jezen zgolj po naslovu ter besedah, ki nadaljujejo pripovedno linijo prej opisanega luzerja, le da je eno, kako nase gledamo sami, drugo pa, kar nam pripišejo drugi. Zase morda povprečni lahko dobimo v očeh drugih posmrtno priznanje, da smo si drznili celo posegati po zvezdah ter z neba pobirati suho zlato. Simpatična skladba se ne razživi do velikega finala, a to od kantavtorskega izdelka niti ne bi pričakovali na prvi posluh. Jesenska daje vedeti, da se gibljemo po polju malce bolj živahne in melodike, dodatnih inštrumentov polnega polja Tomaža Pengova kot po polju udarnega sičenja ozračja s pompozno melodiko, ritmom ter posebnimi efekti. Izjemno okusna orkestracija celote se razpreda estetsko ter narativno močno tudi vnaprej. Slow Quick si po bluesersko ležerno pripoved o popolnem večeru, ko so besede postale meso, namen vinske opitosti pa dejstvo. Po kamnitih tlakovcih se druščina ob zvokih hudomušne pozavne sprehodi po starem mestnem jedru, mladec po duši, če ne po telesu, pa z roko seže po zadnjici mične spremljevalke, zapeljevanje pa ob šumenju morja preide iz rajcanja na počasni uživaški, saj veste ... Seksi zgodbica pred koncem si ob počasnem tempu ter izzvenu orgel utr pot do finalnega dela redne celote. Lahko bi bila knjiga zveni tako, da ne bi bilo moč dylanovski zgodbi na slovenski način nič dodati. Knjiga spominov je spisana ter sklenjena, publika pa terja še dodatke, ne? Prav tu si Mef dovoli odstopiti od trdnih rigidnih okvirov ter ustreže pozivom po bonusih, popevkarsko spevni Za zmeraj pa ponudi nekaj več materiala za Popevke morja in sonca, najdaljša skladba albuma pa vsebinsko, z dotikom nostalgije in nekdanjih zaobljub za zmeraj ne kvari parabole celotne zgodbe, le da ponuja malce več optimizma ter lahkotnejših kontur. Črni bratje celoto začinijo z malce starogradske poetike (kot bi v slovenščini prisluhnili Ranem mrazu ter Đorđe Balaševiću) ob zvokih harmonike in kitare dodajo prikrito puntaško piko na i. Naslovna skladba istoimenskega filma poje: »Ne bo nas fašist teptal in tlačil nas krvavo. / Tukaj rod bo naš obstal, naš jezik, naše pravo,« ob zaključku še doda Mef in tu je obet za prihodnost.
Ob Najboljših letih si lahko priznamo le, da je bilo Mefa vredno vnovič malce dlje počakati, saj plošča funkcionira, pa čeprav na manj jezni in manj osorni potenci. Mef ne poustvarja preteklih dveh dejanj, dodaja pa neko svojo sebi lastno noto, ki ne daje slutiti, da so ponujene pesmi spisane za kogarkoli drugega kot zanj osebno. Album svari, da zazrtost v preteklost ni prava receptura za polno življenje, saj, glede na dejstvo, da se mnogi tolažijo, da nič ne moremo storiti tako, da bi obrnili svari na bolje, pesimizem in pasivnost hromita premik na bolje. Tako v osebnem življenju kot družbeni realnosti primanjkuje potentnosti in jajc, zato so delovanje in akcija ter povratek v sedanjost nujni, bi lahko pod nanosi Mefovih besed razbrali skrito sporočilo. Prav prijetni plošček si zasluži vse pohvale, upamo pa lahko, da nekaj dobre esence po izreku tokratne muzikalične note ostaja tudi za v prihodnje – tudi glede na dejstvo, da se cikli življenja navidez sklepajo, v NOB bend pa vnovič vstopajo dolgo odsotni Desti bratje. Nikoli ni prepozno za užitje tistega polnega trenutka tukaj in zdaj ter za še eno rundo dobre glasbe!
na vrh