"Nadir's Big Chance" je bil peti album v samostojni režiji multi-talentiranega Van Der Graaf Generator pevskega gromovnika Petra Hammilla. Ljubiteljski, nesojeni znanstvenik med pevci se je tudi tokrat poigral z uporabo enega izmed naravoslovnih pojmov, katerega je uporabil za naslov tega v marsičem revolucionarnega albuma. Nadir v arabščini namreč pomeni ležišče določene lokacije pod zemljo navzdol in je uporabljan termin tudi v astronomiji. Hkrati ima tudi precej bolj filozofski, celo religiozen pomen, saj označuje najnižjo točko posameznikove spiritualnosti. Najverjetneje je prav to tisto s čimer je unikatni pevec, kitarist, igralec klavirja, skladatelj in pisatelj začel ponazoriti slog tega albuma, ki velja za enega njegovih najtrših pa tudi najbolj priljubljenih samostojnih izdelkov, kateri je kmalu po izidu dosegel kultni status med ljubitelji izzivalno-eksperimentalne glasbe.
Album je nastal nedolgo po vnovični združitvi Van Der Graaf Generator, v obdobju ko so tekle priprave za mojstrovino "Godbluff" (1975), zato tudi tokrat na njem sodelujejo vsi VDGG pajdaši, se pravi orglist Hugh Banton, bobnar Guy Evans in pihalist David Jackson. Med eksperimentiranjem in komponiranjem "Nadir's Big Chance" so 'jezični doktor' in njegovi tovariši mimogrede skozi določene kompozicije, ki so izšle na tem albumu, izumili glasbeni slog, katerega danes imenujemo proto punk. Ob tem je treba omeniti, da je "Nadir's Big Chance" izšel februarja 1975, medtem ko je bil termin punk prvič uradno uporabljen januarja 1976.
Progresivni rocker Hammill je bil torej prvi glasbenik v zgodovini, ki je svojo glasbo na pol v šali, napol zares med kitarskem poigravanjem s tremi akordi bazičnega rock'n'rolla označil kot punk, kar je pravzaprav ironija vseh ironij za tiste, ki poznajo punk, kateri je že od začetka gojil poudarjeno mero nestrpnosti do vsega kar je dišalo po progresivnem rocku. Tudi sicer so bili VDGG poleg King Crimson ena redkih progresivno rockovskih skupin, katerih se punkerji niso nikoli upali napadati ali pa so ju celo (prikrito) čislali. Pevec skupine Sex Pistols Johnny Rotten je bil tako navdušen nad "Nadir's Big Chance", da je skladbi "The Institute of Mental Health, Burning" in "Nobody's Business" predvajal na lokalnem radiu.
Proto punk pa seveda ni edini slog s katerim se je Hammill, kateri osebno dandanes tovrstno oznako razumljivo zanika, poigral na "Nadir's Big Chance", saj gre za slogovno izjemno pester album kot je bila že od nekdaj tradicija tega slikovitega in marljivega glasnika postapolakipse. Poleg zgoraj omenjenih proto punk kreacij se na njem nahajata tudi "Been Alone So Long" in "Shingle Song", dve izmed najlepših balad v Petrovi karieri, medtem ko na drugih kompozicijah kar mrgoli prepoznavnih VDGG prog rockovskih variacij s poudarkom na krajših improvizacijah.
Naslovna skladba je proto punkovska veselica z razkačenim, neukročenim Hammillom v vlogi uporniškega pobalina ter s pobesnelimi Jacksonovimi saksofonskimi pasažami v ospredju. Nebrzdan eksperimentalizem na deseto potenco. "The Institue of Mental Health, Burning", kateri originalno izvira iz četa 1967, ko sta ga napisala skupaj z originalnim VDGG bobnarjem Chrisom Judgeom Smithom, je križanec med proto punkom in prvovrstno Hammillovo poetiko s številnimi efekti na klavinetu. Peter je na tem albumu prvič uporabil Hohnerjev klavinet D6, katerega bo aktivno uporabljal tudi na bodočih VDGG albumih, od "Godbluff" dalje. V podobnem pobalinskem proto punkovskem slogu je "Nobody's Business", ki je pravcata orgija Hammillove pevsko-gromoglasne gorečnosti in nebrzdane vmesne improvizatorike na bobnih, saksofonu in orglah.
"Open Your Eyes", kjer Banton navduši s šelestečo plastjo orgel in z njimi povezuje vmesne saksofonske izbruhe, pošteno zadiši po epskosti klasičnih VDGG, kar pomeni, da še vedno najbolj očara starošolske prog rockovske sladokusce. Na akustičnih, a visoko kompleksnih baladah "Been Alone So Long Ago", "Pompeii" in "Shingle Song" Peter s pomočjo globoko čutnega, melanholičnega petja vnovič demonstrira svoj pretajen smisel za subtilnost in liričnost. Marsikdo pogostokrat pozablja na ta 'dobrohotni' aspekt njegovega glasbenega izrazoslovja.
Z mogočnim melodičnim nabojem podprti "Airport" je epska poslastica z veličastnimi simfoničnimi aranžmaji in elementi folka na račun razposajene Jacksonove flate, katera rahlo spomni na nekatere zgodnje VDGG mojstrovine, čeprav se za njihove običajne razmere zaključi veliko prehitro. "People You Were Going To" je zanimiva, na novo odigrana in zaznavno izboljšana verzija prvega VDGG singla iz leta 1968. Izvorno psihadeličnost je na tej verziji zamenjala glam rockovska razposajenost, kakršno bi odobril tudi David Bowie.
Na "Birthday Special" Hammill in tovarišija nadaljujejo s proto punkovskim norenjem, uporniško razvranim petjem in 'lomljenjem kosti' ob bogati saksofonsko-orglarski zabeli, se pravi slogom, ki je popolnoma prevzel za generacijo mlajše nastopače raztrganih kavbojk in prebodenih nosov, ki so se z vsem medijskem pompom in kičem pojavili sredi leta 1976. Zaključni "Two Or Three Spectres" sodi med najbolj kompleksne skladbe na albumu in predstavlja zelo dober približek nekaterim VDGG mojstrovinam s preloma sedemdesetih.
"Nadir's Big Chance", divja fuzija prog rocka in proto punka, je eden najpomembnejših in najbolj slikovitih dosežkov Hammillove kariere, kateri združuje osupljiv slogovni spekter in kot tak še danes navduši glasbene ljubitelje s popolnoma nasprotnih bregov. Peter, kateri "Nadir's Big Chance" poleg "Fool's Mate" (1971) šteje za edini pop rockovski album svoje kariere, je nenehno eksperimentiral in poskušal nekaj novega. Tokrat je med zabavo s tremi akordi bazičnega rock'n'rolla mimogrede eksperimentiral s slogom, ki je šele leto kasneje prejel uradni naziv. Kdor bi rad razumel evolucijo njegove samostojne kariere in VDGG skozi sedemdeseta vsekakor ne sme spregledati izjemnega pomena, ki ga je "Nadir's Big Chance" odigral pri tem procesu.
na vrh