Ko me ljudje vprašajo, katera skupina iz naših logov ima v svoji posesti levji delež mojga srca, je odgovor že od malih nog jasen, glasen in iskren: »Demolition Group!«. V srce se mi je brežiški kolektiv alternativcev s tipično razpoznavnim melanholičnim sentimentom in še jasnejšo ostrino usidral tako z izjemnimi albumi kot tudi z izjemnimi koncerti, ki so bili vedno poseben praznik, na katerem se tkejo najlepši spomini in predvsem izjemna glasba. In človek težko odmisli dejstvo, da je od prvih korakov zasedbe minilo že trideset let, odmisli tudi dejstvo, da so se v teh turbulentnih časih dogajale spremembe, levitve, da so odšli nekateri pomembni gradniki skupine in da je skupina v želji po preživetju in življenju ter dihanju s polnimi pljuči poiskala najboljše alternative in da je briljant vsemu navkljub še vedno sijoč kot eno redkih čudes na nebu slovenskega glasbenega neba, zapriseženega po večini komerciali. Demolition Group so skupina s hrbtenico, sebi lastno držo in preživetvenim darom, da pa je vse to res, pa po treh decenijah prvič dokažejo tudi s prvim uradno izdanim dvojnim koncertnim ploščkom Na živo!
Koncertne plošče so bile modna muha osemdesetih in zgodnjih devetdesetih, ker pa so Demolition Group takratne trende preskočili, je album Na živo ne samo izjemen dokument, ki dopolnjuje zvočni mozaik diskografije, temveč je tudi eksperiment in vabilo, s katerim bodo nedvomno k koncertni participaciji privabili vse tiste, ki so do dandanes njihove koncerte po čudnem naključju uspeli zamuditi. Po izjemni plošči Planet starcev, ki je po desetletju odsotnosti z odrov, studijev in splošne zavesti dodobra nasitil željo po višjih standardih domorodne godbe, je sledila serija izjemnih koncertov, del te pa je bil tudi koncert v mariborskem klubu Štuk, kjer so Demolition Group sklenili 9. decembra 2011 ovekovečiti svoje delo ter brez olepšav in nasnemavanj ujeti trenutek svojega astralnega popotovanja po črnini vesolja. Prvi del se začne z razgrnitvijo najglasnejših adutov zadnje plošče. Gospodar je primerna otvoritev plošče, ki ikonoklastično pomete z normativi pričakovanj, v pljuča pa dolije polnega, z ognjem prečiščenega zraka. Dokaz, da Demolition Group delujejo kot dobro naoljen koncertni stroj, je tu. Komunikacija med izjemnim in karizmatičnim vokalistom Goranom Šalamonom ter enako izjemno in nepogrešljivo zasedbo, je brezkompromisen in nebeseden. Kompaktna neprodušnost izjemno igrivih in artističnih distorziranih kitar Bojana Fifnje je izjemno dopolnjen s strupeno dobrim zvokom tenorskega saksofona, ki v rokah Jožeta Pegama zveni razpoznavno, unikatni podpis skupini pa krasno dopolni tudi ritmična sekcija izjemnih bratov Gregel, kjer Ivica obdeluje bobne, izjemni Tomi pa parira apetitom starih oboževalcem, ki so bili v preteklosti vajeni Nikole Sekuloviča. Plošček dokazuje, da so Demolition Group uspeli razviti novo kemijo in da so letom delovanja navkljub še vedno lačni in zmožni dobrega koncertiranja. Komunikacija s publiko je domača in nikoli pretirana, glasba pa ... Nimam rad Boga nadaljuje izjemni let po paraboli ognjene strasti, niz pa krasno in v skladu z linearnim potem zadnje plošče dopolni skladba Stokrat. Istovetnost s ploščo je le površinska, saj Demolition Group bljujejo še več energije in ognjevitosti prav pod odrskimi lučmi. Kiksov ni, zvok pa je oster, kristalno jasen in vreden sleherne sekunde vaše pozornosti. Po skladbi Romantika, ki zveni kot dopolnitev zgodbe o odpisanih (ritmični uvod me vedno spomni prav na komad Povratak otpisanih ...) sledi kratek skok v preteklost.
Dež je skladba, ki je po 14 letih od izida albuma Neovangelij postala zimzelenček slovenske glasbe – tudi zavoljo nepozabnega prispevka prve primadone slovenske glasbe Helene Blagne. Tokrat je sentimentalna krhkost izklesana in precejana zgolj skozi srčni filter kvinteta (pardon – seksteta) maskulativnih sentimentalcev. Po bolj odločnem štartu je čas za pomiritev, v kateri pa vonj po adrenalinu in potu ne izgine. Naslovna skladba predzadnje plošče, skladba Bič, Luč & Upanje povrne srčni utrip vnovič v sfero višjih obratov. Bojan si privošči malce umetniške svobode, ostali kolektiv pa jekleno sledi svojemu notranjemu tempu in strastnim fraktalom sugeriranih ukazov osvoboditve. Vsi smo sebi lastni biči, luči in nosilci upanja, dragi moji! Z Ameriko se vrnemo na ploščo vseh plošč – album Deep True Love, Demolition Group pa uspejo kljub okrnjenim čutom v zavetje vaše sobe prenesti tistih nekaj ton argumentov, zaradi katerih vam bo noga samodejno začela poplesavati, telo pa bo stresla želja po gibanju! Solistični vstavek izjemnega bobnarja Ivice Gregla daje skladbi dodatno vrednost, Demolition Group pa potrdijo, da pri kadrovanju ne posegajo po polovičarstvu in povprečnosti! Prosta forma daje možnost odtisa trenutne inspiracije, ki pa jo glasbenikom njihovega kova ne primanjkuje. Tudi neovangelijski temni biser DAF se kompaktno vklopi v zlaganko zvoka in testosteronske prepričljive moči zasedbe, s Planetom starcev pa se brežiška desantna enota vrne v novejše čase glasbenih aktualij. Po melanhličnem povratku na Planet starcev se v malce premetani niz vrne in vrine skladba Še in več, prej prekinjeni linearni let pa nadaljujeta še dinamični skladbi Kriv sem za vse in plesni komad Kak dan, ki se poigra z jazzovsko formo klubske improvizacije ter svetlejšimi konturami prerojenih dušnih rotorjev skupine Demolition Group. Goran izceja svoj srčni nektar prek raskavih glasilk, neutrudni kolektiv ostalih sozarotnikov in sooblikovalcev izjemnega mariborskega koncerta pa navkljub dejstvu, da je minila že ura koncerta, pavz pa ni bilo, deluje prekleto svež in niti malo skrhano. In šele sedaj smo prišli na polovico plošče!
Drugi plošček je precej bolj retrospektiven kot prva polovica. Po organskem klicu k živalskemu plodenju s skladbo Ljubiva za svet, s katero se odrešitev tega prekleto žalostnega koščka vesolja, tega drobnega planeta v morju črnine, išče z dobrim starim odrešujočim aktom izmenjave telesnih sokov, Demolition Group s skladbo Nujno ni dodajo, da ni nobenih obligacij. Ali pač? Nujno je gibanje in dinamika, pospešena različica zadnje skladbe z zadnje plošče je namreč razlog za skok v krasno preteklost. Rammsteinovski stampedo nadaljuje uvodna skladba albuma Neovangelij, skladba Crackhead. Suspenz prvih taktov se razblini in razplamti ob visokooktanskem uplinjanju kerozinskih hlapov, manj udarnih valov pa publiki in poslušalcem tega izjemnega ploščka nudi nežnost skladbe Gram. Dušni substrat, luč v temi solza, gram odrešitve je vsaj trenutek v zoperstavljanju neizbežni kataklizmi in Demolition Group so na sebi lasten melanholični, poslušljivi način, tako prekleto aktualni, da predramijo vsakogar, ki besedilom vsaj za hipec prisluhne. U tvojim očima je tu le netilo za sentimentalni stenj, gastrbajterski Japanci (rade za nas) pa je le instantni vstavek zabave in sprostitve ob punkerskih ritmih, ki daje celoti še bolj zimzeleni pridih. Podaljšana različica uvodne parabole s predzadnje plošče, komad Mučnina, je trenutek za sprostitev in odpiranje čaker, stopnjevalna tehnika pa daje arhitekturi glasbe še bolj imanenten prizvok, tako naravno pa je tudi nadaljevanje. Ključ do srečnih svetov je bil dan v roke glasbenim šamanom, Neovangelij pa vnovič ikonoklastično pomete z vsemi vsiljenimi programskimi ukazi politike, medijev in okostenelih navad. Demolition Group so uporniki z razlogom in kot apostoli artikuliranega hrupa ter provokativnih parol sejejo zrnje najkvalitetnejših sentimentov med množice kot Groharjevi sejalci. Včasih tudi drugi je že itak eden najsvetejših trenutkov najboljše plošče njihove diskografije (okusi so različni, sam pa prisegam in krvavim za takte Neovangelija), izjemno doživeta izvedba pa se nadaljuje s krasno sentimentalno mehkobo skladbe Mesečina. Globina srčne ljubezni in zaljubljanja je bila v mentalni spekter vgrajena s programsko zasnovo plošče Deep True Love, kateri se peterec s srčnim krmarjem (mater, šesterec, da ne pozabim na jezdeca zvoka in masterminda poslov Matjaža Pegama!) povrne s skladbo Like Night Before, po svetlobno hitri uverturi pa se skupina poigra še z Nirvano, pika na i izjemnemu koncertu in izjemnemu dokumentu preteklih časov pa je nepogrešljivi Zucco.
Zucco is not dead, dragi moji, Demolition Group pa ne za odpis! Brežiški možje postave so močnejši od Chucka Norrisa in glasnejši od vseh besnečih prenapihnjenih pozerjev. Demolition Group so skupina, brez katere bi bilo slovensko nebo prekleto prazno, marsikaj sočnega pa neizpovedanega. Na živo je eksperiment, ki ne potrebuje kozmetike in aditivov, saj je vse, kar daje skupini tak izjemen sijaj, lepoto, strastno živalsko privlačnost in priokus popolnosti tu! Demolition Group so neustavljivi in neuničljivi, po treh decenijah pa se je čakanje izplačalo na najboljši način – s ploščo, s katero boste lepo inicirani v predstavo evropske prestolnice rock'n'rolla, alternativne kulture in elitne izjemnosti, vse to pa pooseblja prav brežiški kolektiv glasbenih mastermindov. Plošča je vsekakor za s kruhom za pomazat, vaša prisotnost na naslednjih koncertih pa več kot samoumevna!
na vrh