»Ena popoldan četrtič!« Včasih je treba po album naravnost do skupine! In nabereš debelo malho zamude pri dnevnih osvežitvah medija. Ah, znova ti razlogi za opravičila! Ana Pupedan torej. Nič več, nič manj. Pivški rokovnjači, ki brusijo svoj jezik v preko dve dekadi dolgi karieri z nezmanjšano okretnostjo prebrisanih jezičnih doktorjev. In kljubujejo dalje!
»Na domači brjači«, četrti studijski izdelek zasedbe, je trši in kompaktnejši album glede na predhodne podvige artizma tega visoko profiliranega kvarteta ultimativne samoniklosti, ki ga poganja genialno umotvorno kolo štirih velikih glasbenih talentov, med katerimi deluje popolno medsebojno kemično učinkovanje!
Očitno so dolgi presledki, v katerih se porajajo novi albumi skupine, nujni. Drugače pač ne gre, ko govorimo o blagodejnih učinkih bivanja izpod žgočega Pivškega sonca. Ideje optimalno dozorijo kot jagode grozdja in njih rešitve so posledično jasno razgibano aranžirane. Na albumu se ob vsej organski pristnosti živahne produkcije z detonacijo verižnih reakcij adrenalinske naglice interpretov znova neprikrito bohoti kosmata poraščenost z unikatno noto karakterne lucidnosti in slikovitega sarkazma skupine. To je natanko tisto, po kar se vselej vračamo k skupini Ana Pupedan. To je tista šegavost enkratnega občutka za plasma črnega humorja, ki se od nekdaj pretaka po ožilju te skupine.
Čeprav lahko štejemo v osnovni banalni označbi skupino Ana Pupedan za samonikli derivat alternativnega rocka, je ta oznaka mnogo preohlapna, če ne kar omalovažujoča za skupino. In to so Ana Pupedan sevali že od pamtiveka. Glede na dostavljeno večjo dozo trdorockovskega nažigaštva pa je tokrat punk konotacija albuma izdatneje izpostavljena. Nikakor pa fantje tega niso pozabili sočno zaviti v zasoljeni ovoj lepega plasmaja všečnih žanrskih odklonov »na levo« in »na desno«. V alternativi duši »pekočega punk-ovanja« skupine, ki se vari le izpod Pivškega sonca in nikjer drugje na planetu (Cigodrom, Taka si, Prvomajska sveča,… khm pardon, sreča), se najdejo prešerni vzvodi za pobeg v mnoge žanrske odklone kot je »psihadelični punk« SKA (Zločin in kazen), pa celo country (osrednji improvizacijski jam v skladbah Svoboda, Maligani), sfere jazza (uvod v Čista misel, osrednji instrumentalni del v Taka si), blues, funk. Ne moremo zaobiti pristnega pečanja z »balkaneskami« v eni najboljših skladb albuma Smrt blagega diktatorja (Avsec izumlja novo revolucionarno vzajemnost južnih Slovanov v združevanju srbizmov in slovenizmov). V mračni, že kar pogubno črni, Nafte ni fantje še enkrat okarakterizirajo vso norijo neo liberalne filozofije kapitalizma, ki nas je pahnila v prepad. Tiho in korenito!
Vse se v tej fuziji izjemnih premostitev medsebojno veže v polnokrvno učinkujočo zgibanko. Lahko rečemo pravo glasbeno poslastico, v kateri glavno lovoriko na albumu ukrade skladba Svoboda! Prav slednja dokazuje vrhunsko podkovanost glasbenikov, predvsem izjemnost velikih ročnih spretnosti kitarista Boštjana Požara, ki ostaja med slovenskimi kitaristi zagotovo krivično prezrt. Požar sodi v top ligo slovenskih kitaristov! Prav skladba Svoboda je skladba, ki jedrnato in slikovito hipoma izpostavi plastovito žanrsko žarčenje glasbenega izročila Ana Pupedan. Najlepši primer v tem oziru na novem albumu.
»Lovsko kamnito srce« v Zločin in kazen (ne, ni roman Dostojevskega!) je pridiga o spoznanju greha ustreliti žival, ki je zavarovana z Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Ur.l. RS, št. 46/2004, 109/2004, 84/2005, 115/2007, 96/2008, 36/2009, 102/2011). Žrtev je to pot rjavi medved (Ursus arctos). Kosmatinec se pač rad priklati na pivški konec, kjer nič hudega sluteč občasno polomi kakšno polno češnjo hrustavko ali prevrne kak kontejner, da bi olajšal delo mestni komunalni službi! Žal njegovo, do človeka ljubečo značajsko naravo, ljudje slabo prenašajo. Najbolje bi bilo aktivirati »upokojene« topove in tanke vojaškega muzeja na Pivki! No, in pripeti se sledeče. Član "zelene bratovščine" ustreli mrcino »na črno« in primejo ga organi notranjega reda. Možakarja tako preganja večna beda slabe vesti, srčna bolečina pa nikakor ne popušča. Seveda je tudi ta zgodba podana v žaru lucidnega sarkazma. Gre za eno najbolj »usekanih« skladb na albumu. Bi pa resnično rad spoznal zgodbo, da so kakšnega krvnika, ki je na slovenskih tleh ustrelil medveda s krivolovom, dejansko zares prijeli organi postave.
Lahko rečemo, da so skladbe Zločin in kazen, pa za njo Na domači brjači in Smrt blagega diktatorja osrednji izpovedni vrhunec novega albuma skupine. Naslovna skladba olupi kot na dlani majhnost uma slovenske nacije, medtem ko se v enem od gornjih odstavkov tega spisa opevani Smrt blagega diktatorja, oviti v »balkanizem« vodilnih motivov, Ana Pupedan v »briljantni mehkobi metafore« brijejo norca iz časov preteklosti, ko smo skupaj pokopali bivšo državo »drugačne enakosti«, ne sluteč, da nam bo nekoč preklemano žal.
Ana Pupedan ostajajo naša realnost, naša huda ura, ki ob enih popoldan potrka na našo slabo vest. Na naš svet bridkih spoznanj, pred katerimi si kot anemični opazovalci vseskozi nemo zatiskamo oči. Raje torej molče tiščimo resnico v sebi, da bi ohranjali občo všečnost kriterijem konformizma! To je prava živčna bolezen današnje »civilizacije« planeta! V tem je največja moč skupine Ana Pupedan, da skozi genij metafore plasira umetniški izdelek kosmatega resnicoljubja in iskrenosti. Lahko rečemo, da so Ana Pupedan tako pronicljivi v tem kar počnejo, da kličejo k življenju celo energetsko izpovedne vzporednice z likom in delom verjetno do tega dne najinteligentnejših kovačev črnega humorja vseh časov na Slovenskem. Edinstvenih Buldožer. »Na domači brjači« dokazuje, da se Ana Pupedan razvijajo naprej. Glasbeno in poetično. Njihova izpovedna izkaznica ne pozna omejevanja. K stvarem pristopajo avtentično. S tem zagotavljajo sami sebi ustvarjalni koridor glasbene edinstvenosti, ki ga bodo na prihodnjih izdelkih še kako prožno zasukali v novo fascinantno glasbeno povest. Upajmo le, da nas bodo z njo zapeljali prej, kot v presledku debelih osem let.
na vrh