Pell, Axel Rudi: Mystica

Ko izide novi studijski album moža, ki sliši na ime Axel Rudi Pell ali "nemški Blackmore", preprosto človek ne ve kaj bi še povedal, kajti povedano je bilo vse. Gre za enega najbolj zanesljivih glasbenikov, ki mora imeti sila zanesljivo bazo zvestih fanov, ki ne niha, kot ne niha njegov glasbeni izraz, ki ga je pred izdajo albuma danes že s pravo peresno lahkoto napovedati in predvideti. Axel izdaja nov album še naprej v sodelovanju s preverjeno zmagovito ekipo prekaljenih starih mačkov - glasbenikov, ki preprosto ne zmorejo in ne znajo odpovedati, kadar je potrebno izpolnit naloge in zahteve njihovega šefa. Tako je "Mystica" še en vrhunski "hard rock" album. Sovražite ali ne, možakar se pač ne premakne niti za pedenj desno ali levo, a njegova glasba ostaja odlična. Torej edina stvar, ki je vredna pritožbe, je pač šablonska reprodukcija samega sebe, kloniranje. Vendar, pa? Bi si ga v Axlovem primeru sploh kdo želel? Torej če si fan njegove glasbe, potem dobrodošel doma, sicer tukaj ni prostora zate.

Torej verzi okultizmov, črne magije čarovnic , ki se spreletavajo na metlah in vodijo navadnega smrtnika k pogubi ter ostalih mističnih pustolovščin, ki tako ali drugače skušajo malega človeka, so tako dobile z albumom "Mystica" Axlovo novo posvetilo. Axel gradi osnovo znova na čvrstih kitarskih rifih, glasba je oplemenitena z njegovim edinstvenim glasbenim delom kitare in možakar v kvalitetah znova ne popušča. Solaže so skupaj z instrumentalnimi srednjimi deli skladb tako kot vselej vrhunci in središčne točke na katere se osredotoča fokus poslušanja, refreni so veliki in se pompozno iskrijo! Pevec Johnny Gioeli (Hardline) znova brca rit in potrjuje, da je, kot vselej, nepogrešljiv člen za tovrstni "hard rock". Vse je skrbno podkrepljeno z vražje detonirajočo ritem linijo rušilnega tornada bobnarskega mlatenja Mikea Terranae (Rage), ki preprosto zgrabi za vrat, da nevarno nalezljivi komadi takoj zlezejo v kri in to že ob poslušanju na "prvo žogo".

Formula dveh baročnih inštrumentalov, večinoma hitrih do srednje hitrih "rockerskih" žagancij himnično spevnih refrenov, začinjena z udarno balado No Chance To Live (z eno najlepših kitarskih solaž plošče), s katero Axel pridno zbira novi material za izdajo baladne kompilacijske plošče, ki bo eventuelno izšla nekoč v prihodnosti kot "Ballads III.", ostaja popolnoma nespremenjena in stalna spremljevalka nove plošče!

Izpostavljati vrhunce albuma je praktično neumestno. Atmosfera je magično svojska in prepoznavo edinstvena, kot tudi slog. Pač plošča, ki pride izpod rok Axla Rudija Pella, kakršno človek želi in pričakuje. Resnično za zveste oboževalce in vse ljubitelje sočnih kitarskih vraž, vtkanih v formo klasičnih prvin melodičnega hard rocka, z najverjetneje najbolj surovo produkcijo na stari celini! Še en album, ki ne zataji in je znova odigran s polnimi jajci ter čistokrvnim rockovskim občutkom nemškega kitarskega peroksidnega vešča!