Legendarni kansaški bend Manilla Road se vrača z novim albumom »Mysterium«. Kar hitro po bledem » Playground Of the Damned«, ki je prinesel po odličnem »Voyager« (2008) bridko razočaranje, zlasti po tanko zvočni produkcijski plati, se je Mark »The Shark« Shelton z ekipo odločil hitro sprati diskografski madež. Vendar pa mu je to le deloma uspelo.
»Mysterium« vrača v zvočni produkciji mišičavo podobo nekoč sijajne epske metal prodornosti in postavnosti Manilla Road in to je lepa iztočnica, vseeno pa zadosti visokim zahtevam metalskih standardov novega milenija le deloma. Produkcija je skrila kitarske riffe preveč v ozadje zvočne slike albuma.
Skupina vzdržuje tisti prepoznavni vzorec, po katerem so si pridobili predznak »epski« zlasti znova z dolgimi atmosferičnimi uvodnimi deli, ki počasi stopnjevito rastejo v krešendo otvoritvenega naskoka distorzirane kitarske fraze. A v tem zadosti v polnosti le zadnjih dvajset minut plošče. To pomeni zadnje tri skladbe albuma. Najbolj groteskno pri vsej stvari ostaja dejstvo, da bolj ko ljubiš obupno vokalno predstavo Marka Sheltona, bolje jo odneseš. Najbolj goreči fani skupine, je ne bi zamenjali za nobenega Ronnie James Dia. Toliko nedoživeto položenih kitarskih fraz na zvočni zapisa albuma, kot jih je bilo na »Playground Of The Damned,« pa tudi v izdatni meri na novem albumu »Mysterium«, si povprečni ljubitelj Manilla Road glasbe resnično ne zasluži. Pa vseeno se zdi, da deluje za njih najbolj pomembno to, da lahko uživajo v »nedotakljivo genialnem« nosljanju njihovega heroja Marka Sheltona. Lahko rečemo, da je ta zaščitni element skupine tudi dobrodošlo slepilo, s katerim lahko skupina hote ali nehote skrije svojo nedoživetost, pri komponiranju novega materiala.
Zasedba, ki je očitno svoja najboljša leta preživel z albumi »Crystal Logic«, »The Deluge« in »Open the Gates«, se pravi v zlati sredini osemdesetih, nikakor ne uspe spraviti skupaj albuma kvalitativnega nivoja »Voyager« (2008). The Grey God Passes in za njo Stand Your Ground bazirata na tisočkrat prežvečenih riffih in takšnih riffih, ki nikakor ne dosegajo masivnosti, kot jo zahteva preprosta aranžerska forma Manilla Road kompozicij brez rabe klaviatur in programskih vzorcev, da bi vzdušje vžigalo. Seveda bo baza ljubiteljev vesela, saj ljubi enega najbolj grotesknih vokalov, ki ostaja še naprej nosljav, zamolklo votel, v falsetu celo tresoče neprepričljiv. Znova smo pri vokalu, ki ne sme biti izgovor! To je največja grotesknost skupine. Ima obupnega pevca, ki pa ga vsi sprejemajo in se mu za vokalno predstavo klanjajo. K sreči rešujejo kitarske pasaže v hamonijah in solaže mlačno riffovsko ogrodje in razvoj obeh uvodnih skladb in jima vdihujejo nekaj prepotrebne barvitosti in dinamike.
Album bi s tretjo skladbo The Battle Of Bonchester Bridge bolje funkcioniral, če bi bila ta skladba nastavljena za uvodno pesem. Gradi jo odličen atmosferični uvod, ki raste počasi, počasi, počasi in se učinkovito prevesi v nenadno distorzivno hrumenje. Skladba se zaključi s še eno odlično solažo Marka Sheltona. Tu stopa na albumu prvič v prvi plan prepoznavna epsko bombastična prvina skupine. Žal pa je nadaljevanje albuma od skladbe do skladbe znova mlačno, zelo povprečno in deluje v uporabi glavnih rifov izrabljeno, nenavdahnjeno. Sheltonov vokal prekriva na večini točk vokalne linije »Hellroadieja. Njuni dueti so sicer slišni, pa vendar Patrickov vokal niti na eni točki ni izkoriščen za petje težjih, v višjih sferah ležečih, melodičnih sekvenc, kar je škoda. V Do What Thou Will se prikrade nekaj več »doom« sentimenta, ki je prav tako značilen za primordialni obraz Manilla Road glasbe, vendar pa se skladba znova nikamor ne premakne. Šele pospešena Only the Brave je primer stare šole Manilla Road proto-speed metala, kjer se album nenadno prebudi v učinkoviti rasti glavne fraze v pompozni refren z usidrano usodno gramatiko pogube, ki jo vodi neizpodbitna drama zlo slutnje Sheltonovega nosljavega vokala. V tej skladbi se prvikrat konkretno razmahne tudi novi bobnar skupne Neudi (Roxxcalibur, ex-Savage Grace), ki zasije v polnem razmahu znova šele v zaključni naslovni skladbi albuma.
Album resneje zraste z baladno The Fountain. Akustična skladba je smešno dovolj, a pravzaprav eden vrhuncev albuma »Mysterium«. Tudi kar se rabe vokalnih duetov z Hellroadiejem tiče. Shelton nosi v sebi zakoreninjeno zloveščno mračno vokalno predstavo, ki se kapitalizira v polnosti, zlasti znotraj te skladbe organsko zvenečega tena, četudi je kitica urezana v durovski melodiji. Ne morem pa znova mimo fenomena kako lahko tako povprečno petje skozi nos, tako učinkovito vžiga. A pozor. Vokal je cedilo Manilla Road fanov. Tisti občutljivi poslušalci se bodo le bridko zjokali, zamahnili z rokami nad »Mysterium« in si raje znova zavrteli svoj najljubši Metal Church, Omen, ali Liege Lord album.
Suverena The Fountain je odlična predpriprava nad visoko ambientalnim instrumnentalom The Calling, ki bi moral skupaj z naslovno pesmijo albuma, album pravzaprav odpreti. Idejno izvedbena in produkcijska nenavdahnjenost skupine oziroma njenega vodje Marka Sheltona bi bila namreč na tak način mnogo bolje prikrita. The Calling se razvija podobno, kot uvodni del albuma »Voyager«. Srhljivo, mračno, odtujeno. Ko se hipoma znajdeš na ledenem planetu, kjer te vkopanega v snežni metež pričaka srečanje z zajedavcem tretje vrste, ali še huje. Tistim, ki kani uporabiti tvoje telo za lastno reprodukcijo in širjenje vrste (čista Alienska viža). Resnično polno učinkujoč uvod v naslovno skladbo. V celoti instrumentalen, da smo si na jasnem. Mysterium je skladba, ki se razvija podobno v začetnem delu kot The Battle of Bonechester Bridge, za razliko od slednje, pa spravijo Manilla Road za zaključek skupaj dramatično vibrantno vzdušje epskosti in nepredvidljivega razvoja dogodkov, všečno obteženih z novo dozo odličnih solaž Marka Sheltona. Skladba, ki zapušča za zaključek albuma na moč prepričljivo občutja popolne apokalipse! Točno to kar metal zahteva!
Človek bi resnično pričakoval več dinamita od Manilla Road. Precej je nenavdahnjenosti in nepotrebnega mašenja prostora na albumu z rabo prežvečeno trivialnih riffovskih rešitev, ki je nemara učinkovala leta 1977, ko je bilo dobro prav vse kar je hrumelo in hreščalo. K sreči rešujejo album iz podpovprečja odlične Sheltonove solaže preko izdelka ter zadnjih dvajset minut albuma, ki opraviči ime skupine. Znova je problem tudi zastareli način produciranja. Ni važno ali je skupina »na prvo« žogo album posnela, da bi ujela »živost in dinamiko« izdelka. Pomemben je način s katerim skuša v končnem miksu zvočne slike to prvino dostaviti poslušalcu. In to ji je spodletelo. Riffi preprosto ne zasijejo in večina skladb ne razvija atmosferičnih vrhuncev, ampak držijo poslušalca v nekakšnem toplo-hladnem izkustvu, ki se ga ne moreš otresti tudi po večkratni rotaciji ploščka. Žal. Riba pri glavi smrdi in Shelton bo moral vzdigniti glavo iz peska ter se napotiti po nasvet k tistim zvočnim mojstrom, ki krojijo podobo moderne zvočne produkcije metalskih izdelkov v novem mileniju. Če bo njegov ego v tem oziru trmaril dalje, ne bo to prineslo nič dobrega tudi pri potencialnih novih studijskih izdajah skupine v bodoče. »Mysterium« je album mešanih občutkov, za katerega je jasno, da bi z nekaj več poudarka na piljenju zvočne slike in skrbnejšem združevanju idej osnovnih motivov, lahko bil krasen studijski manifest skupine. Tako pa bomo morali znova malo počakati.
na vrh