Petnajsti studijski album dolgoživih nemških power metalcev iz Hamburga Helloween in prvi novi po dveh letih od kar je izšel predhodnik »Straight Out Of Hell« (2013) je dosežek, ki nakazuje, da se je zgodba skupine polagoma izpela.
V kolikor o skupini ne poznate prav ničesar, potem vam ta album lahko ugaja in vas zabava, to je zagotovo. Je profesionalno zapakiran. Helloween so prekleto izkušeni in rutinirani, embalažiranje jim gre načeloma odlično od rok. Nasploh reciklirano embalažiranje. Za marsikoga, ki pozna opus te skupne, pa bo novi album neprepričljivo zapakiran. Prinaša trinajst skladb in preko ene ure nove glasbe. Odločno predolg album. V vseh ozirih.
Bend skuša še enkrat zapakirati stare že preizkušene motive in album večkrat povleče na že uporabljene motive preteklih albumov. Poleg tega pa skušajo Helloween znova postreči nekoliko drugačen zvok, moderniziran, nižje uglašen, bolj masten, mestoma so fraze »pothrashirane«, kar ni napačno, nasploh ko so pospremljene z neusmiljenim kotaljenjem dvojne bas boben stopalke. Vendar pa album to pot nikakor ne steče gladko. Na albumu je prepričljiv vsega en komad. Prvi Heroes. Vse ostalo na njem so patetična dejanje skupine, ki se je idejno in ustvarjalno izpela. Zato je čas, da se upokojite dragi fantje. Preprosto. To pot ste preslabo odblefirali svojo nedoživetost, ki vas pesti zadnja leta.
Dva osnovna faktorja bremenita ta izdelek, da ga lahko mirne duše uvrstimo med slabše dosežke celotne kariere skupine, če ne razglasimo za kar najslabši Helloween album. Prvi faktor je preočitno motivsko »pogrevanje stare (že slišane) župe«, drugi faktor pa je še hujši. To je slab način komponiranja. Kitice in refreni (plus predrefreni) nosijo predznak »čudaškega« kombiniranja in zato skladbe nikakor ne morejo fluidno steči. Tudi prehodi so šibko zaigrani, kot da se kitaristoma ne zdi več vredno, da se dostojno potrudita za izpeljavo prehodnih harmoničnih okraskov. Dodane klaviature spominjajo na zvok NIntendo igric, Deris nikakor ni več vokalno prepričljiv, njegov vokal postaja tanek, nosljav, nasploh pa ga to pot še posebej pesti izrazito slaba raba angleščine, ki zveni očitneje nemško popačeno. Tudi harmoniziranje refrenskih napevov z večdelnimi vokali nikakor ne prepriča. Album je poln čudaških rešitev aranžiranja in Helloween to pot senca samih sebe. Slabo so ga lepili skupaj.
To je tudi peti zaporedni studijski album, ki so ga Helloween posneli z nespremenjeno postavo. Tako dolgo še niso zdržali skupaj z nobeno postavo v svoji karieri. Zato bi moral ta album odražati evolucijsko rast in zorenje skupine, a ta se je ustavila. Preprosto. Ne ljubi se jim več. Album popolnega sivega povprečja, mimo katerega z lahkoto storiš širok obvoz.
na vrh