Legende klasičnega rocka The Who so se širši javnosti prvič predstavili leta 1965 s studijskim prvencem »My Generation«, ki je na originalni verziji vseboval dvanajst skladb od katerih so samo štiri presegale dolžino treh minut. »My Generation« po skoraj petih pretečenih desetletjih zagotovo deluje kot skromen začetek v primerjavi s kasnejšimi, precej bolj ambicioznimi in večinoma konceptualno obarvanimi The Who podvigi, vendar upravičeno velja za enega najpomembnejših albumov v zgodovini rocka, saj je ob izidu pošteno premešal štrene na tedanji glasbeni sceni.
Prvi The Who single, »My Generation«, ki je postal eden najbolj prepoznavnih zimzelenov njihove kariere je izšel že pred izidom istoimenskega albuma, tako da je mladi band, ki se je leta 1965 iz The Detours preimenoval v The Who (za kratek čas so se imenovali The High Numbers), kmalu po prihodu briljantnega, vendar problematičnega bobnarja Keitha Moona, naglo začel pridobivati privržence med novo generacijo poslušalcev, katerim so bila všeč njihova za tisti čas revolucionarna, uporniška besedila. Slednja so zaznamovala predvsem omenjeni uporniški hit ter zimzelen »The Kids Are All Right«, ki sta v hipu 'ponarodela' ter postavila nekatere temelje za kasnejše žanre na katere so The Who pomembno vplivali kot so trdi rock, težki metal in punk.
The Who so bili sicer na »My Generation« s svojo mešanico r'n'b-ja, popa in zgodnjega rocka še daleč od eklektičnosti njihovih prihodnjih dosežkov, vendar se je briljantni kitarist in skladatelj Pete Townshend že tedaj izkazal z devetimi originalnimi skladateljskimi dosežki na katerih se je lahko že slišalo določene zvočne in lirične karakteristike, katere bodo kasneje še izpilili in nadgradili. The Who so tedaj uspeli najti neko vmesno, srednjo pot med melodičnostjo in dobrotljivostjo skupine The Beatles ter surovo energijo in vulgarnostjo skupine Rolling Stones, obenem pa so se ponekod že lahko slišale zasnove njihovih poznejših, precej bolj intelektualno začinjenih podvigov. Na »My Generation« so bile tudi tri priredbe drugih izvajalcev, kar ni bilo preveč napredno in je bila precej tipična poteza za tiste čase, medtem ko je toliko bolj inovativno izpadel zaključni inštrumental »The Ox«, katerega so The Who napisali in odigrali v sodelovanju s priložnostnim klaviaturistom in skladateljem Nickyem Hopkinsom.
»My Generation« se odpre s preprosto r'n'b skladbo »Out In The Street«, ki bi morala originalno iziti kot single, vendar se to ni zgodilo. Prav zanimivo je slišati, kako drugačen vokalni pristop je imel Roger Daltrey na začetku svoje kariere, ko se je še trudil oponašati ameriške temnopolte r'n'b pevce. »I Don't Mind«, še ena klasična r'n'b stvaritev, je priredba slovitega funk in soul glasbenika Jamesa Browna, katero so istega leta priredili tudi The Moody Blues na svojem studijskem prvencu »The Magnificent Moodies« (1965). »The Good's Gone« je že nekoliko bolj karakteristična The Who skladba z zanimivo strukturo kitarskih akordov in nekoliko nihilističnim besedilom, medtem ko Rogerjev vokal zveni nekoliko zamolklo, kot, da bi pel skozi počen pisker. Rahlo omledni pop rocker »La-La-la Lies«, ki za seboj ne pusti nobenega trajnejšega emocionalnega pečata, je eden izmed šibkejših trenutkov na albumu.
Nekoliko bolj zanimivo izpade »Much Too Much«, naslednja ljubezenska skladba, ki ima rahel folk podton in kvalitetne vokalne harmonije. O naslovnem hitu, ki je vseboval začetniške prvine trdega rocka, power popa in tudi punka, je bilo skozi desetletja povedano in napisano že veliko besed, tako da tu res nima smisla na široko razpredati. Po Townshendovih besedah je navdih za eno najbolj prepoznavnih The Who skladb dobil potem, ko ga je ujezilo, da je kraljica Elizabeta II. z ulice ukazala odstraniti njegov avto, ker se ji je zdel enostavno pregrd med njeno vožnjo po londonskih ulicah. Besedilo je sicer sila preprosto in govori o posamezniku, ki želi najti svoje mesto v družbi. Najbolj privlačen element te uporniške himne je njen večglasni refren, ki je bil, predvsem zaradi besedila, za svoj čas res revolucionaren in je v trenutku okužil povsem novo generacijo poslušalcev.
Temu sledi še ena izmed najbolj prepoznavnih The Who klasik, »The Kids Are All Right«, ki je v nasprotju z »My Generation« s svojo prijetno melodijo v slogu The Beatles precej bolj prijazen pop rocker, kjer prav tako ne manjka eden najbolj znamenitih refrenov v povesti rock glasbe. »Please, Please, Please«, hibrid med r'n'b-jem in rock'n'rollom, je še ena priredba pokojnega Jamesa Browna, kjer Rogerjev vokal vnovič zveni občutno drugače kot ga je bila večina vajena peti skozi večino njegove kariere. »It's Not True«, še ena izrazito 'ameriško' obarvana skladba, ne sodi med najbolj navdahnjene trenutke tega albuma, saj ima močan country pečat, tako da se niti približno ne uvršča med karakteristične The Who dosežke.
»I'm A Man«, naslednji ne preveč impresivni potop v r'n'b in rock'n'roll vode, je priredba znanega blues glasbenika Bo Diddleya, kjer še najbolj zanimivo izpade kratek inštrumentalni jam, ki je bil nekakšna predhodnica v kasnejše, precej daljše The Who koncertne jame. Na »A Legal Matter«, ki vsebuje zabaven in dokaj inovativen kitarski rif, se na glavnem vokalu preizkusi Pete, verjetno zato, ker se je Roger ravno takrat ločeval od svoje prve žene, saj besedilo govori o ločitvi dveh najstnikov, kar pomeni, da se mu je vse skupaj najbrž zdelo preveč osebno. Inštrumental »The Ox«, ki vsebuje strastne improvizacije med Townshendom, Moonom, basistom Johnom Entwistleom in gostujočim klaviaturistom Nickyem Hopkinsom in je nekakšna izvidnica za njihove kasnejše artrockovske podvige, zaključi album na eksperimentalen in dokaj zanimiv način.
»My Generation« je bil eden prvih znanilcev nove glasbene ere. The Who je za nekaj časa potisnil na vrh najbolj priljubljenih glasbenih glasnikov novopečene uporniške generacije, nastale na prelomu šestdesetih, po vrhuncu in postopnem zatonu mod gibanja, ki je prav tako pomembno vplivalo na začetke te legendarne skupine. Seveda je bil »My Generation« s svojo 'sveto preproščino' daleč od tega, kar so The Who ustvarili na svojih kasnejših, precej bolj ambicioznih mojstrovinah, ko so se z bliskovito hitrostjo razvijali iz albuma v album, vendar je položil temeljni kamen neverjetno uspešni in vplivni karieri ter pomembno vplival na številne bodoče glasbene generacije.
na vrh