Zabranjeno Pušenje so spet tu! Le dobri dve leti sta minili, odkar so izdali album "Hodi da ti čiko nešto da", in še predno je "Čiko" zastarel, so se Zabranjenci konec prejšnjega in v začetku tega leta že mudili v zagrebških studijih, kjer so posneli nov album s pomenljivim naslovom Muzej Revolucije. Kratko obdobje med dvema izdajama je bolj kot za starejše značilno za mlajše bande, ki so praviloma bolj motivirani in pri katerih ideje kar tekmujejo med sabo, katera bo bolje izpadla na albumu. Za stare mačke, kar Zabranjeno Pušenje z že več kot petindvajset letno kariero defenitivno so, pa izdanjanje albumov kot po tekočem traku ni ravno značilno. Sploh če v ozir vzamemo še dejstvo, da Zabranjeno Pušenje novega tisočletja sodijo v kategorijo povprečnih bandov, svojega imena, zgrajenega v osemdesetih, v tem desetletju z brezidejnimi izdajami niso upravičili. A ravno zato je Muzej Revolucije toliko večje presenečenje!
Postava Zabranjenega Pušenja se je v času nastajanja novega albuma malce spremenila - za izvabljanje zvokov iz bas kitare od sedaj skrbi Dejan Orešković Klo, zamenjal je Predraga Bobića, ostali igralci ostajajo isti kot na prejšnji plošči. Zakaj to povdarjam? Skupina namreč slovi po pogostih menjavah, okostje in prva violina, član že vse od začetka ostala le Sejo Sexon, mož, ki je po končani vojni ponovno aktiviral po celi državi razbito skupino ter vanjo vpoklical nekaj novih članov. Sejo je tudi pri Muzeju revolucije poskrbel za komponiranje novih pesmi, pomoč je kot vedno dobil v svoji desni roki, kitaristu Toniju Loviću in pa v zunanjih sodelavcih, piscema Tomislavu Andriću in Mariu Vastiću.
Muzej revolucije prinaša odklon od začrtane poti, ki so jo začeli s ponovnim izdajanjem plošč v drugi polovici devetdesetih, vrh doživeli s prejšnjim, (meni) zgrešenim "Hodi da ti čiko nešto da", tokrat pa se vračajo h koreninam, prvinskemu rock'n'rollu, katerega so včasih že znali še kako dobro preigravati - vračanje h koreninam v smislu strukture samih skladb in povdarku na kitarskih linijah, ne v smislu garažnega zvoka, ki ga je nadomestila odlična produkcija - sodelovali so z Johnom Davisom (Manic Street Preachers, U2, Arctic Monkeys...). Drugače povedano, Zabranjeno pušenje so z vsako novo izdajo v preteklih letih zaplavali malo stran od rock'n'rolla in se začeli že resno spogledovati z ostalimi, sorodnimi zvrstmi kot so etno, folk in tudi jazz, Muzej revolucije pa je v zvok skupine znova vrnil trše ritme, ki so na stranski tir odrinili organske zvoke trobente, violine in drugih sekundarno rockerskih inštrumentov. Skladbe so zgrajene okoli kitarskih motivov, ki v glasbi Zabranjenega Pušenja že dolgo niso nastopili tako odločno, v nekaterih skladbah celo hard rockersko. Zgoraj omenjeni inštrumenti seveda tudi na novem albumu zasedajo svoj delež, a v veliko manjši meri, saj kitarski riff večinoma od začetka pa do konca tempira močan tempo, ostali inštrumenti pa se mu zgolj pridružijo, ne dogaja se več pogosto, da bi naprimer trobenta diktirala in poslušalca vodila skozi skladbo. V nekaj skladbah se odlično ujameta zvok kitare in violine, skupaj ustvarita zares imenitne momente, kaj takega od Sarajevčanov že dolgo nismo slišali! Tekstovno Sejo & Co ostajajo v že znanih vodah, govorijo o problemih današnjega človeka in družbi nasploh, vse skupaj je, kot smo od njih že navajeni, zabeljeno na humoren način. Na albumu je govora tudi o starem družbenem sistemu, katerega so nekoč kritizirali, sedaj pa skorajda malo nostalgično gledajo nazaj..
Album otvori naslovna skladba z zelo trdim riffom in nostalgičnim spominom na preteklost, sledi prvi singel iz albuma, Modni Guru, na katerem so ubrali mlačnejšo, skorajda pop-rock noto. Kladimo se nas s svojim refrenom vrne nazaj v leto 1985 na album Dok čekaš sabah sa šejtanom, ko so "Zabranjenci" igrali veseljaški rock'n'roll z veliko mero pozitivne energije, ki je raztegnila še tako zategnjen obraz v nasmešek. Samir-time je eden izmed vrhuncev albuma, zrela pesem z melodičnim refrenom in odlično vkomponirano violino, v skladbi Prigodnje riječi nas preseneti močna bas linija in vseskozna prisotnost trobente, Express Folky star pa je najšibkejša pesem albuma in še najbližje tipični pesmi iz albuma Hodi da ti čiko nešto da. Tudi druga polovica albuma je odlična, izstopata skladbi Tvoja bosa stopala in še en vrhunec albuma, U gradu gdje nisam rođen. Kada Sena pleše je povprečen komad z nadpovprečnim refrenom, v katerem odlično sodelujeta zvoka kitare in trobente.
Sarajevčani z Muzejem revolucije seveda niso naredili revolucije v svetu glasbe, vsekakor pa so prijetno presenetili in nas zopet odpeljali v bolj rockerske vode, kjer so se nekoč že zelo dobro znašli. Album je najboljši v novem tisočletju, morda celo najboljši v povojnem obdobju, kjer mu konkurenco dela zgolj Fildžan viška (1997).
na vrh