Family so bili iz še do danes ne povsem razjasnjenih razlogov ena izmed najbolj spregledanih pionirskih progresivnorockovskih skupin, čeprav so v obdobju med letoma 1968 in 1973, ko je nastopil njihov prezgodnji razpad, izdali nekaj izjemno zanimivih in inovativnih plošč s katerimi so pomembno vplivali na nekatere precej bolj slovite prog skupine, denimo Jethro Tull in Genesis. Tisto kar je Family že ob njihovih začetkih, ko so leta 1968 izdali svoj prvenec »Music In A Doll's House«, enega izmed ključnih albumov pionirskega progresivnorockovskega gibanja, ločilo od sorodnih skupin je bil povsem specifični vokal pevca Rogerja Chapmana. Njegova iz ritem in bluesa izhajajoča pevska tehnika je na trenutke zvenela kot, da bi poslušali ponorelega kozla, ki je pravkar pogoltnil bezoar in ga je nato v silnem srdu želel na vsak način izbljuvati na travnik. Svojo specifično barvo glasu je popestril tudi s svojevrstno teatralnostjo in karizmo s čimer je pomembno vplival tudi na mladega Petra Gabriela (Genesis).
Roger se je po lastnih besedah pevske tehnike učil pri soul ter r'n'b pevcih na čelu z Rayem Charlesom ter Little Richardom, vendar je zvenel tako kot noben drug rockovski pevec pred njim, kar je Family, ki so v svojih vrstah vsebovali dva odlična multiinštrumentalista v podobi saksofonista Jima Kinga in (od leta 1990 dalje) žal že pokojnega basista/violinista Rica Grecha, na široko odprlo vrata v svet zvočne svojskosti. Iz bluesa izhajajoči kitarist John 'Charlie' Whitney je Family zagotavljal inovativne in duhovite kitarske fraze, pa tudi pri improviziranju je imel že ob prvih profesionalnih korakih tega kultnega banda veliko domišljije.
Family so na »Music In A Doll's House«, ki je bil za svoj čas precej eklektičen izdelek, zelo uspešno mešali psihadelični rock z bluesom, orkestralnimi aranžmaji ter jazzom s čimer so postali ena izmed prvih progrockovskih skupin, čeprav je bil njihov prvenec ob izidu večinoma prepoznan zgolj kot precej nenavaden in originalen psihadeličnorockovski album. Precej vizionarski dosežek je bila že uvodna kompozicija »The Chase«, kjer sredi mračnih orkestralnih aranžmajev in Rogerjevega teatralnega repenčenja vladajo dramatična večglasja, ki so bila že precej sorodna tistim, katere so kasneje do briljantnosti izpilili artrockovski bandi na čelu z Uriah Heep in Queen.
Romantična akustična balada »Mellowing Grey« s prelestnimi pastoralnimi aranžmaji poskrbi za izjemni ambientalni kontrast, medtem ko Roger s specifičnim vokalnim vibratom v svoji bolj umirjeni fazi zveni kot žabec, ki se je pravkar nehal napihovati sredi paritvenega regljanja in se je odločil, da izvoljenko rajši osvoji na subtilnejši način. »Never Like This«, zabavni križanec med psihadeliko in blues rockom, vsebuje razposajeno uvodno melodijo na orglicah ter dramatične vokalne harmonije, pri čemer ključno vlogo vnovič odigra Rogerjeva izjemna vokalna karizma. »Me My Friend« je s pompoznimi orkestralnimi aranžmaji in disonantnimi inštrumentalnimi niansami, kjer se za primat borijo psihadelična vokalna spremljava in Rogerjeva vokalna togotnost, eden izmed najbolj zanimivih eksperimentov na »Music In A Doll's House«.
»Winter«, kjer Rogerjev vokal vnovič spominja na oglašanje jeznoritega kozla med bljuvanjem bezoarja, je prav tako eden izmed najbolj slikovitih trenutkov tega pionirskega albuma, saj vsebuje subtilni klavirski aranžma, ki je prepreden z mogočnimi vokalni harmonijami in prefinjenimi saksofonskimi vložki. Na »Old Songs New Songs«, kjer zanimivo izpadejo tudi zaključne improvizacije, po zaslugi razposajenih orglic, poskakujočega ritma in razigrane kitarske melodije, Family spet odnese na bluesrockovski teritorij, pri čemer je Rogerjevo pevsko repenčenje zopet podprto s fascinantnim spremljevalnim zaledjem.
»Hey Mr. Policeman« je šaljivi eksperiment s cinično Rogerjevo vokalno predstavo in obešnjaškimi godalno-pihalnimi aranžmaji. Obenem je tudi eden redkih trenutkov na albumu, kjer se Rogerjev vokal komajda prepozna, saj se tu trudi peti s skorajda popolnoma 'zglajenim' in 'čistim' vokalom. »See Through Windows«, kjer se gospod Chapman med svojimi pevskimi izpadi spet prelevi v nepoboljšljivega togotneža, medtem ko se v ozadju sliši tudi gostujoči melotron v režiji »Music In A Doll's House« producenta Davea Masona (Traffic), je prežet s temačno atmosfero ter zanimivi kitarskimi variacijami. »Music In A Doll's House« je po zaslugi Masona vseboval eno prvih zabeleženih uporab melotrona v zgodovini progresivnega rocka, eno leto pred King Crimson prvencem, ki je na široko populariziral tovrstno prakso.
»Peace of Mind«, kjer Roger spet briljira s teatralno vokalno predstavo, vsebuje udarne bobnarske prehode, razdražene kitarske pasaže ter prebrisane godalne aranžmaje, pri čemer gre za zelo zanimiv hibrid med prog rockom in trdim rockom. Podoben slogovni recept člani Family uberejo tudi na z melotronskimi valovanji in presunljivimi godalnimi aranžmaji obloženem »Voyage«, kjer uspešno združijo elemente psihadelike in zgodnjega simfoničnega rocka ter tako ustvarijo eno izmed vizionarskih kompozicij, kjer se lahko, če se izvzame kakofonične improvizacije v srednjem delu, nazorno sliši kako pomembno so s tovrstnimi kompozicijami vplivali na Genesis.
Tudi mistični »The Breeze«, kjer atmosfera okrog oglašanja metronoma asociira na tiktakanje Božičkove ročne ure, medtem ko si ta ješči fiktivni možakar greje prezeble prste pred prasketajočim kaminom, je eden izmed najbolj zanimivih dosežkov tega Family prvenca. Vokalni kamelon Roger tu sredi dramatičnih violinskih aranžmajev ubere spokojni in melanholični pevski pristop. Album se zaključi s »3 x Time«, duhovitim križancem med jazzom, psihadeličnim rockom in folkom, ki je zabeljen s pastoralnimi kitarskimi aranžmaji, pompoznimi pihalnimi variacijami, prebrisanimi bobnarskimi prehodi ter dramatičnimi vokalnimi harmonijami ob poslušanju katerih so se člani Uriah Heep in Queen gotovo lahko veliko naučili.
Family so z »Music In A Doll's House« ustvarili enega izmed temeljnih kamnov zgodnjega progresivnega rocka, še preden se je razširilo poimenovanje za novo glasbeno gibanje. Morda bi bilo pretirano začetek relativno skromne Family diskografije (sedem studijskih albumov) razglasiti za mojstrovino, vendar so bile določene kompozicije s svojo eklektično naravo in samo atmosfero vsekakor pred časom v katerem so nastale, medtem ko je bil Roger Chapman že ob svojih začetkih ena izmed prvih velikih karizmatičnih figur zgodnjega progresivnega rocka, zaradi česar je bil »Music In A Doll's House«, ki je bil okrašen tudi z umetniško, nadvse zanimivo naslovnico, ob izidu gotovo nekaj povsem posebnega.
na vrh