Neverjetno kaj vse nam je ponudil ta veliki glasbenik v svoji karieri, začenši s Trapeze (za hitro orientacijo: tam sta igrala tudi nekdanji Judas Priest bobnar Dave Holland in kitarist Mel Galley, ki se je s Hughesom srečal znova v osemdesetih in sicer na projektu Phenomena), potem Deep Purple era z velikima "Burn" in "Stormbringer", pa sodelovanja z Black Sabbath in Tony Iommijem, da o fascinantnih solo kreacijah, ki jih je ta izvenserijski mojster soula spravil od sebe, kot sta denimo "From Now On…" ali "Burning Japan Live!", niti ne govorim. Vsekakor je sleherna njegova solo plošča dejansko nekaj posebnega. Človek s takšnimi vokalnimi sposobnostmi enostavno ne more razočarati, pa če se loti kateregakoli žanra. Očitno je druženje s članoma Red Hot Chilli Peppers sedaj le ustvarilo dolgotrajni kohezivni pakt, ki ne bo razpadel kar tako. Zlasti kar se tiče bobnarja Chada Smitha, ki skrbi skupaj z Glennovim basiranjem, za eno najmočnejših ritem linij med vsemi, ki jih je ponujal Glenn Hughes v svoji solo karieri. J.J. Marsh je tako rekoč postal Hughesov nepogrešljivi stalni partner in tudi to pot mu je Glenn zaupal večino kitarske obrti na novi plošči.
"Music For The Divine" je nov drugačen album Glenna Hughesa. Je "svetli" "Soul Mover" (2005) in neverjetno je kako lahko Hughes v vsega letu in pol presledka ponudi tako sveže navdahnjen studijski album potem, ko vselej pomisliš ob imenu Glenn Hughes, da ga praktično ni glasbenega "štosa", ki ga ta legendarni glasbenik še ni uporabil, da bi z njim efektivno presenetil glasbene mase. In vendar ni res.
"Soul Mover" je bil eksploziven "soul funk hard rock" album z veliko mero nabrite žive surovosti. "Music For The Divine" je njegov svetli partner. Površno rečeno njegova zrcalna slika. Hughes se je na njem poslužil dodajanja akustičnih in orkestralnih aranžmajev (godala) v meri, ki je še ni bil deležen v svoji solo karieri. Že sam otvoritveni The Valiant Denial je komad, ki se nemudoma vtisne v ušesnega polža zaradi izdelanih velikih motivov in preseneti z omenjeno potezo izbire aranžmajev, ki za Hughesova solo dela ni značilna. Torej akustika in orkestralni aranžmaji. Zato ta skladba nosi pridih epa, kar takoj zbode v uho, saj od Hughesa navadno pričakujemo črni vražji "funk soul" ali "blues hard rock". Otvoritvena pesem je odlična zmes vsega in Hughes v njej je tisti stari dobri Hughes, ki daje svojih 110% in enostavno jemlje sapo ob svojem vživetem pristopu. Izrazen kontrast zvočne globine prinašajo energični bobni, kovinsko živega zvoka Chada Smitha, ki dajejo skladbi tisto vselej aktualno "funky" sapico. Če bi bil komad spisan nekje v začetku devetdesetih, bi bila v njem izbrana produkcija, ki bi favorizirala "heavy" kitare v ospredje, tako da bi z njo dobili v tem primeru prelep približek tistemu, kar je Hughes počenjal denimo z "From Now On…". Torej melodični udarni hard rock. Vendar, pa je tokrat vse tako lepo zbalansirano v produkciji, da Hughes z njo zajema okus širšega občinstva, hkrati pa opozarja, da "feel" zrelostno dominira nad razgrajaštvom mladostniških izpadov ega in njegovih potreb po dokazovanju. To trenutno visoko zrelostno stanje duha Glenna Hughesa potrjuje ob koncu albuma ravno skladba katere naslov pove vse. To je This Is How I Feel, ki jo odlikuje izjemna melodičnost in v kateri absolutno prednjačijo violine in akustika, katerim daje čvrsto kovinsko stružejne ritem linije, izreden kontrastni pečat. Najdlje v sofistikaciji bivšega zvoka s "Soul Mover", pa se Hughes poda v skladbi This House, kjer je na novi plošči najbolj poudarjena absolutna dominacija orkestracij in akustike ter dobi z njo klasični pristop kovanja velikih melodij na "Music For The Divine" absolutno prednost pred ostalimi pristopi.
Skladbe Monkey Man, You Got Soul in Steppin' On so odlični funk rockerji, ki bodo osrečili tiste, ki se vam rado meša ob grabežljivih tovrstnih ritmih. Too High je denimo "izgubljena" pesem iz plošče "Soul Mover". Eden vrhuncev pevčeve vživetosti je definitvno skladba Black Light, ki jo je Hughes posvetil svoji, izpred nekaj let tragično preminuli, prijateljici Lani Clarkson. Temu prikrojeno je tudi besedilo, ki je polno jeze in bolečine žalovanja, album dobi tu nekaj črnine. Hughes sam skrbi za oživljanje edinstvenih neponovljivih visoko vibrantnih vzdušij. Pravzaprav mu za to zadošča le njegov glas. Skratka pevčeva stalnica še vedno sije v vsej intenziteti. Hughes se spreminja kot kameleon. V Frail postane neverjetno globoko čuten in sofisticiran, v nadaljevanju te skladbe, pa ravno nenadne eruptivne eksplozije, ki jih izvablja z vokalom na izhodu skladbe, dejansko začarajo in pretresejo poslušalca! Krhka akustična pol balada Frail je, tudi glede na sam melodični aranžma, eden od absolutnih zmagovalcev tega albuma. Hughes ni pozabil tudi na priredbo. Tokrat je, po njegovih besedah zelo spontano naneslo na to, da se je skupina lotila med "prostim časom" v studiu, preigravanja legendarne klasike skupine The Moody Blues z naslovom Nights In White Satin. Aranžma? Smith in Hughes. Bobni in vokal v začetku. Kontrast je nabit z neverjetno energijo! Ta je še nadgrajena ob vključitvi Fruscinateove tenko distorzirane kitare v motiv, ki ga originalno igrajo sicer godala. Gre še za eno sila močno točko albuma, čeprav gre za priredbo. Ta enostavno dokazuje, da je Hughes našel sodelavce, ki so našli odlično medsebojno uglasitveno točko, kar se ustvarjanja tiče. Nights In White Satin je pravzaprav v originalu spisana tako, da ni dvakrat za reči, da je Hughes pri snovanju "Music For The Divine", dobil glavnino svojega navdiha ravno pri omenjeni skladbi. Je bila Nights In White Satin Hughesov "mušter"?
Hughes uničuje skozi album z edinstvenim občutkom za vokalno improvizacijo. Edinstveni "the voice of rock" je našel novo stopnico navzgor v svoji evoluciji. "Music For The Divine" seva glede na "Soul Mover" izredno umirjenost, sofisticiran pristop, ki ga krasi poudarjena uporaba akustičnega zvoka in zvoka godalnih orkestralnih aranžmajev, ki dajejo albumu izredno čutno globino. "Music For The Divine" je Hughes v najlepšem pomenu te besede. Je nadaljevanje poti in pravzaprav predstavlja retrospektivo vsega kar je Hughes bil skozi vsa leta, hkrati pa odstira novo ustvarjalno poglavje. Zato je mogoče že sedaj nestrpno spremljati, kam se bo Glenn obrnil v prihodnosti. Jedrnato povedano. Nova plošča ponuja zmes vselej aktualnega funk zvoka, ki ga bodo veseli zlasti "pokavci mlajših glasbenih generaciji" in melodičnosti, ki jo prinaša sofisticirana plat albuma skozi akustične in orkestralne pasaže, kar bo zanimalo zlasti starejši kader poslušalcev. "Music For The Divine" je že sedaj eden od vrhuncev Hughesove solo kariere in Glenn dokazuje z njim, da je to umetnik, ki preprosto ne zna in ne zmore zatajiti. Nova brezmadežna desetica!
na vrh