Nove generacije dajejo v novih časih kup tehnično izjemno izpiljenih glasbenikov v rocku in metalu. Polyphia so še eni čudežni dečki doma iz severa ameriške zvezne države Teksas, ki v skladu s trendom dojemanja kvalitet življenja preždijo glavnino 24. dnevnih ur z instrumentom v rokah, zaprti za štirimi stenami, spijo skoraj nič, jejo skoraj nič. In? Živijo svoje sanje. Torej? Ogromno vadijo, vadijo in vadijo. Potem, ko so nadobudni dallaški fantje izdali v letih 2011 oziroma 2013 dva EPja in sicer »Ressurect« ter za njim »Inspire«, kot tudi postopno ugotovili, da v postavi ne potrebujejo vokalista, je torej dozorel čas za studijski prvenec.
Kvartet Polyphia morate preveriti, vsi ki uživate v progresivnem metalu, ki se striktno drži šolskih okvirjev in ne pripravlja posebnih eksperimentalnih glasbenih ekscesov, ki bi lahko manj zahtevnega poslušalca »iztirjali«. Vzemite Dream Theatrom vokal, postavite pred Petruccija škatlo steroidov, dodate k temu še velik smisel za melodično estetiko kakšnih Enchant ter ščepec The Aristocrats lucidnosti, pa dobite pogojni približek o čem bo tekla beseda.
»Muse« je za prvenec izjemno kvaliteten izdelek. »Skupaj ga drži« izjemno talentirano komponiranje. Fantje posedujejo izreden »feel« za razmeščanje trenutkov, kjer dominira prezenca tehnične kompleksnosti v njihovem nebrzdanem divjem stresanju sosledij not, s trenutki albuma, kjer stopa v ospredje melodična nalezljivost ter grabežljivi ritmični »groove«. Prav to modro razmeščanje recimo temu dveh ekstremov v pristopanju h glasbeni ekspresiji, je tisto kar vzdržuje nenehno pozornost poslušalca. Vse polno je poli-ritmičnih struktur, sinkop, fantje dejansko dajejo v ta album svoj maksimum, ki ga žene naprej velik ustvarjalni entuziazem. Ob tem je prav fascinantno kako ta album učinkovito funkcionira v svoji dostopnosti, navkljub temu, da je govora o popolnoma instrumentalnem izdelku, ki nosi predpono »progresivni«. Če odpre album skladba 87 (očitno je pri Polyphia govora o letnikih rojstva 1987), kjer prevzame bend hipoma z bravurozno izvedbo kompleksnejše skladbe, je takoj za njo nastavljena skladba Sweet Tea, ki je melodično strupeno nalezljiva in temelječa na grabežljivem »grooveu« Sweat Tea. Ta trenutke podaljšuje v nadaljevanju Champagne, kjer intenzificira groove komponento funky dražljaj naphan z obiljem bas slapanja. Champagne, za katero so Polyphia posneli in izdali tudi videospot, poseduje moment lucidnosti kar predstavijo Polyphia zlasti v vodilnem riffu skladbe. Prav s to skladbo izražajo Polyphia občo šegavost, vedrino in nenehni optimizem do dregljajev zunanje realnosti.
Dva enakovredna kitarista si med seboj podajata deljene solaže, ki ne prenehajo navduševati z izvedbeno perfekcijo v tehničnem smislu ter s komponento muzikaličnosti. Vse polno je tudi oblikovanja harmonij v tercah, mnogokrat pa odideta kitarista »vsak svojo pot«, tako da en z improvizacijami »vetri« riffe, medtem ko vzdržuje drugi kuliso spremljave, tudi s pomočjo dodajanja ambientalnih sintetizatorskih pregrinjal v ozadju! Ob tem ni potrebno posebej poudarjati, da prevzemajo kitare na tem albumu funkcijo vokala. »Muse« preraste na sredini v pravo astralno izkušnjo hipnotične zamaknjenosti, ko se zvrstita v redosledju skladbi Memory ter Mood Swing, kjer se skupina opira na tvorbo kulise lebdečega prepleta »raziskujočih« kitar in sintetizatorjev cerebralne zvočne krajine.
Fantje so za ta album vpoklicali h gostovanju kopico tovarišev, ki se prav tako posvojili izjemne vrline tehničnih karate5ristik obvladovanja kitare. Gre za virtuoze med katerimi velja izpostaviti Aarona Marshalla (Intervals), pa Nicka Johnstona (ta izda čez dober mesec svoj album z gostovanjem skupine The Aristocrats, kot tudi Jakuba Zyteckega (Disperse). Vsak med njimi dodaja s specifikami sebi lastne glasbene percepcije svoj kamenček v mozaik izredne izpovedne razgibanosti tega izdelka. Tudi v tej gesti se izkazuje izjemna angažiranost, motiviranost, entuziazem zasedbe Polyphia. V skupni znajo tudi dobro gospodariti. V letošnjem aprilu je namreč organiziral kampanjo zbiranja denarja za izdajo prvenca. Baza oboževalcev skupine je že v začetku izjemno zgledna takšno pa je tudi število zvestih podpornikov, ki so segli v žep, da se je prvenec »Muse« sploh lahko rodil.
Bodi dovolj. »Muse« je izjemno ambiciozen prvenec, ki preseneča nad dejstvom, kako lahko kitara spretno nadomešča vokal v vodilnih motivskih figurah, sam instrumentalni pristop pa dejansko še intenzificira mojstrovine neslutenih talentov posameznikov kvarteta. Na albumu »Muse« vam ne bo niti za hip dolgčas. Ko se kitare zazrejo v ornamente v tercah, »eksplodirajo« nenadno bobni v improvizacijski razgibanosti ter tako zapolnijo »sproščen« prostor. Ob tem ne gre niti za hip prezreti našpičenega »groove« trganja melodičnih struktur izbranih bas linij. »Muse« je združil v izjemno ravnovesje dva glasbena »ekstrema« ter ju povzel v okusno glasbeno celoto, ki jo navkljub »progresivnemu terminu« lahko uživate v slehernem trenutku dne.
»Muse« je kot celota torej drugačen album. Čeprav zveni sorodno in znano ter vzbuja asociacije z izvajalci progresivnih žanrskih vej, tlakuje učinkovito skupini pot na mesto avtorske edinstvenosti ter prepoznavnosti v siceršnji glasbeni nasičenosti novih časov.
na vrh