Florence and The Machine: MTV Unplugged

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo ena najvidnejših predstavnic britanskega indie pop/rocka s primesmi art in barok rocka Florence Welch spopadla tudi s projektom izdaje albuma v živo. Po dveh uspešnih studijskih albumih Lungs in Ceremonials je najbrž tovrstni album povsem logično nadaljevanje.

V zadnjih letih je MTV Unplugged oddaja s povabilom glasbenikov, ki se s svojimi nastopi v živo žal ne morejo kosati z velikani devetdesetih let, kot so bili Paul McCartney, Eric Clapton, Kurt Cobain, Bruce Springsteen, Kiss (da naštejem samo nekatere), nekoliko izgubila na dobrem imenu.  Florence s svojo Mašino v sestavi glasbenikov Robert Acroyd (kitara), Chris Hayden (bobni, tolkala), Isa Machine (klavir), Tom Monger (bas, harfa) in Mark Saunders (bas, kitara, tolkala) v tem kontekstu s svojim nastopom zagotovo precej doprinese k popravilu načetega imena. Nastopila je v decembru leta 2011. 

Za snemanje albuma v živo bi Florence lahko izbrala kakšno drugo priložnost. Verjetno pa se zaveda naraščajoče popularnosti tudi onkraj luže. Američane je nase najbolj opozorila na lanskoletni prireditvi podelitve Oscarjev, ko je vskočila namesto Dido, ki je bila ravno takrat v blagoslovljenem stanju. V živo je več kot odlično odpela nominirano skladbo If I Rise iz filma 127Hours.

Dodatna reklama seveda prav nič ne škodi, čeprav se Florence z glasbo, ki jo ustvarja in jo je predstavila na dveh zelo uspešnih albumih, spretno izmika mainstreamovski usmeritvi in ne nastopa pred prevelikim avditorijem. Zaveda se namreč, da prevelika komercializacija izničuje umetnost, hkrati pa ji je najbrž kristalno jasno, da ji le dobra prodaja albumov in koncertov lahko zagotovita nemoteno nadaljevanje glasbenega ustvarjanja. 

Za nastop na MTV Unplugged je predstavila 9 skladb, ki predstavljajo manjši 'best of' obeh albumov. Pri interpretaciji so ji poleg glasbenikov, ki že v osnovi sestavljajo njen bend, pomagali še desetčlanski gospelski zbor in orkester. Ker gre za iste skladbe, ki so posnete izven studijskega okolja, se primerjava s studijskimi posnetki ponuja sama od sebe. Lungs in Ceremonials sta produkcijsko in tudi v strogo glasbenem smislu izjemni stvaritvi, ki predstavljata zelo izrazito harmonijo vokala in glasbil. Žal na tem albumu zmoremo občutiti le delček tega. Preveč prostora namreč zavzame vokal, katerega premalo zaobjema inštrumentalna kulisa. V vokalne sposobnosti Florence seveda ne gre v ničemer dvomiti. Nasprotno, v poplavi vokalistk, ki se pojavljajo v današnjem času kot gobe po dežju, gre ravno pri njej za izjemo, ki zelo izstopa iz povprečja. Vsa eteričnost, ki se preliva skozi studijske skladbe, pa se v teh posnetkih nekako vsiljuje ali preveč bije v ospredje. Tako se izgublja dinamika in vse skupaj izpade dokaj anemično. Hkrati mnogo preveč podobno interpretacijam svoje dni popularne eksotične islandske pevke Bjork. Po poslušanju celotnega albuma ostane kanček grenkega priokusa in misel, da bi Florence to priložnost lahko izrabila tudi drugače. Manj komplicirano in manj eksotično. Dovolj je namreč kvalitetna, da dodatnega dokazovanja ne potrebuje.

Izjemno pa je uspela priredba klasike Johnyja in June Cash 'Jackson' v duetu z Joshom Homme (Kyuss/Queens of the Stone Age), ki predstavlja edini pravi vrhunec albuma. Kljub močni country noti, ki jo skladba v originalu nosi, jima je uspelo ohraniti njeno prvinskost in zraven dodati svoj ustvarjalni interpretacijski moment. S tem skladba ni prav nič izgubila, pridobila pa ogromno. Josh je celo posebej za to priložnost pripotoval v New York.

Za dobro mero je dodana še klasika iz davnega leta 1932 'Try A Little Tenderness', ki jo je posnel Otis Redding, z interpretacijo le-te pa so se doslej spopadali že mnogi znani glasbeniki (med drugimi Rod Stewart, Frank Sinatra, Tina Turner).

Florence s tem akustičnim nastopom in posledično albumom ne bo pridobila trume novih privržencev. Kar je po svoje škoda, a povsem razumljivo, če ta tehnično sicer popolnoma brezhiben nastop predstavlja njeno vizijo interpretacije. Za zveste privržence, katere si je pridobila z albumoma Lungs in Ceremonials, pa je ta album zagotovo nepogrešljiv del zbirke.